Za prvenstvo brez botrov

"Nekaj je narobe s športom, v katerem se največ govori o sodnikih,« je minule dni ugotavljal Aleš Jug, direktor Združenja rokometnih prvoligašev Slovenije (ZROPS), ki ga ima zadnje čase v rokometnih krogih marsikdo v zobeh. Še posebej vodilni možje v Zvezi društev rokometnih sodnikov Slovenije (ZDRSS), s katerimi se je skupaj s predsednikom ZROPS Jožetom Galofom »dajal« na pogajanjih - žreb proti delegiranju. Njegovih pogajalskih sposobnosti tu ne bomo ocenjevali kot tudi ne njegovega vodenja združenja prvoligašev, ki brez dvoma ni brezhibno. A njegova izjava drži kot pribito. Ko so glavni akterji lige »delivci pravice« je nekaj hudo narobe. V rokometu se to vleče že leta, desetletja, pri nas smo v zadnjih tednih doživeli kulminacijo, morda tudi katarzo.

 

Zdaj, ko je besednega pingponga konec, ni pomembno, kdo je komu kaj očital, kdo je kazal večjo pripravljenost za dogovor, kdo je bil bolj trmoglav. Razplet bi bil vedno isti - žrebanje sodniških parov, pri katerem sta brezpogojno vztrajala Galof in Jug. To bi moral storiti kdorkoli drug, ki bi imel pooblastila skupščine ZROPS. Ta se je večkrat, nazadnje minuli petek, jasno in glasno izrekla: delegiranja ne sprejemamo več. Sistem žrebanja, za katerega je bil potreben popoln razdor z ZDRSS, nista izsilila pogajalca, temveč vodilni možje klubov in s tem posredno vodilni možje Rokometne zveze Slovenije, saj v predsedstvih in upravnih odborih prvoligašev sedijo isti ljudje kot v predsedstvu zveze, mar ne.

 

Proti takšnemu argumentu moči ZDRSS ni imela možnosti. Zakaj so njeni pogajalci Darko Repenšek, Peter Ljubič in Jože Hočevar do konca zavračali žreb, ki so ga sprejeli v 2. DRL? Svojo držo so utemeljili s skrbjo za napredek mlajših sodnikov in dolgoročni razvoj slovenskega rokometnega »sodstva«, ki svojo kakovost potrjuje z nastopi na največjih tekmovanjih in odločilnih tekmah. Kakovost ni sporna, za klube pa je bil več kot sporen način delegiranja in moč, ki jo je imela sodniška organizacija prek njega. Odpravili so ga minulo sezono, v kateri je močno upadlo število teorij zarote.

 

»Raje vidim, da mi žreb dodeli slabšega sodnika, ki bo delal nenamerne napake, kot pa da igram z občutkom, da mi je kdo 'namestil' sodnika,« so v neformalnih debatah večkrat ugotavljali akterji iz MIK 1. lige. O tem, da je imel komisar za delegiranje in starosta slovenskih sodnikov Štefan Jug kaj za bregom, ko je imenoval sodnike, ni dokazov, govoric je ogromno. Močno je tudi nezaupanje klubov do starega sodniškega ustroja, ki je ta teden prejel hud udarec.

 

To bo imelo stranske učinke. Sojenje v 1. ligi - če se za »prebeg« ne bodo odločili tudi najboljši pari - bo vsaj nekaj časa manj kakovostno, slovenski rokometni sodniki pa se bodo morali prej ali slej na novo organizirati. V stari ali novi, ali pa v dveh konkurenčnih organizacijah. Govora o sodnikih še ni konec, a obet, da je pred nami prvenstvo brez (pravih ali namišljenih) »botrov«, je vsekakor dobrodošel.

Iz tiskane izdaje Dela.