Za Saša in Roka čevlji P & P (še) preveliki

London - Tokrat se je še vse razpletlo zelo dobro s Peganovim finalom na drogu, najboljša telovadca v samostojni Sloveniji pa zadnje čase vedno pogosteje opozarjata, da nista večna. Čevlji, v katere bodo morali stopiti njuni nasledniki, bodo zelo veliki, skoraj gotovo preveliki, za zdaj pa predvsem Sašo Bertoncelj na konju z ročaji in tudi že Rok Klavora na parterju kažeta, da bi lahko v bodoče držala stik s svetovnim vrhom. Ali pa vsaj evropskim.

Bertoncelj je letos na svoji športni poti prestavil nekaj mejnikov, vključno s prvim finalom na evropskem prvenstvu, osmerica na svetovnem pa je bila njegov drugi veliki cilj. Ta se mu je za las izmuznil, z 12. mestom je seveda še vseeno dosegel svoj daleč najboljši rezultat na SP, kljub temu pa je nekaj grenkega priokusa vendarle ostalo. Vprašanje je namreč, kdaj bo finale naslednjič tako dosegljiv, kot je bil tokrat, ko je osmi v kvalifikacijah dobil 15,350.

»Uvrstitev nikakor ni slaba, a finale je bil cilj, ki mi je ušel le za las. Takšen nastop bi bil dober za osmerico na vsakem svetovnem pokalu, na prvenstvu pač ne. Kljub temu pa moram biti s sezono zadovoljen, saj se zgolj na dveh tekmah nisem uvrstil v finale. Mogoče bi se tu bolje razpletlo, če bi nastopil z lažjo sestavo, a odločil sem se, da bom tvegal, ker vem, da bi lahko dobil dobro oceno. Žal se ni izšlo, vem pa, da mi enkrat bo uspelo. Sestava ima velik potencial, samo še izvedbo moram izpiliti,« načrtuje Bertoncelj, ki hoče po svoji gimnastični poti, brez primerjav s konjenikom Mirom Cerarjem ter Petkovškom in Peganom, saj so to zanj vendarle prevelika imena. Bi se jim pa seveda z veseljem po dosežkih vsaj malo približal.

Enako o velikih vzornikih razmišlja Rok Klavora, ki se šele prebija in je štiri leta mlajši od Bertonclja, prav tako nima še sestave, konkurenčne za finale svetovnega prvenstva, bi pa se lahko v Londonu uvrstil med dvajseterico, če ne bi padel pri zadnji diagonali. Je pa res, da se Klavori veliko bolj pozna, da vadi v neprimernih razmerah, kot denimo Bertonclju ali Petkovšku, ki kljub vsemu trenirata na tekmovalnih orodjih. Parterja namreč v telovadnici Narodnega doma ni, je zgolj akrobatska steza …

»Steza je veliko mehkejša od tekmovalnih orodij, zato me vsakič znova začnejo na tekmah boleti noge in hrbet, poseben problem pa je tudi orientacija. Zgodilo sem mi je že, da sem imel tri leta iste smeri v sestavi, potem pa se je spremenil pravilnik in s tem tudi moja vaja. In tako sem se na tekmi sredi nastopa 'izgubil', obrnil v napačno smer,« pojasnjuje 21-letnik, ki se bo do konca sezone osredotočil na dve tekmi svetovnega pokala, saj je ta čas na lestvici na 5. mestu.

Naslednje leto pa bo tudi čas za novo nadgraditev sestave, poleg tega se bo član Sokola Bežigrad bolj posvetil mnogoboju. Le prek njega namreč vodi pot na olimpijske igre, če seveda nisi vrhunski telovadec na posameznih orodjih. »Če ne bo kakšne poškodbe, potem bom treniral na vseh orodjih, saj je cilj uvrstitev na OI. Če bom treniral tako kot doslej, se ne bojim, da mi ne bi uspelo,« je optimističen Klavora, žarek upanja pa je posijal tudi za Bertonclja, ki je sicer največjo športno prireditev pred časom že odpisal, potem pa so se nekoliko spremenila pravila.

Na kvalifikacijskem SP leta 2011 bodo morali specialisti osvojiti eno od prvih treh mest (ne šteje več zgolj zmaga kot na zadnjem tovrstnem prvenstvu), ob tem pa bodo morali nastopiti še na dveh orodjih. »Olimpijske igre so tako spet postale tiha želja. Dva telovadca sta, ki lahko pobegneta ostalim, lov na 3. mesto pa se zdi odprt. Poskušal bom, zakaj ne. Sestavo imam konkurenčno, mogoče bom dodal še kakšno desetinko, dve leti pa je tudi še dovolj časa, da postanem bolj zanesljiv,« načrtuje Bertoncelj.