Začetek nove kariere

Ljubljana – Čeprav mu ni uspelo petič zapored nastopiti na olimpijskih igrah, se je Jure Košir po skoraj dvajsetih letih od tekmovanj na belih strminah poslovil na njemu značilen način – v slogu »prijaznega dečka«. Množica v kavarni Grand hotela Union je pričakovala vsaj kakšen resen očitek na vodenje reprezentance, vendar ga ni dočakala. Še več, Košir se je trenerju alpske reprezentance Janezu Šmitku, ki ga na njegovo razočaranje v zadnjem trenutku ni uvrstil med slalomsko četverico, celo zahvalil za vlogo, ki jo je odigral konec devetdesetih let, ko se je Mojstrančan vrnil med najboljše smučarje sveta.

»Ko pogledam nazaj, ničesar ne obžalujem, bi pa zagotovo kaj storil drugače, če bi lahko. Ena izmed teh stvari bi bila odločitev o tekmovanju še eno sezono. Če bi vedel, kako se bo razpletla, bi smuči postavil v kot že lani. Vendar pa sem po uspešnem zaključku zadnje sezone od strokovnega vodstva dobil spodbudo, naj vztrajam, zato me zdaj toliko bolj čudi, da nisem dobil priložnosti,« je povedal Košir, ki bo še naprej tesno povezan s smučanjem. Nadaljeval bo sodelovanje z opremljevalcem Rossignolom, pri katerem bo pomagal pri razvoju tekmovalnih smuči. Kot ambasador novogoriškega Hita bo skrbel za promocijo turizma v Kranjski Gori. Velik izziv je zanj tudi zastopanje nadarjenih športnikov, pri čemer mu bo v pomoč menedžer Daniel Zimmermann. S športom namerava spoznati tudi hčerki Alino in Aniko, vendar ju ne bo silil vanj.

Ker Košir v zadnjih šestih letih ni dosegal vrhunskih rezultatov, je konec kariere ves čas visel v zraku. »Težko je vedeti, kdaj je najprimernejši trenutek za to. Slovo sem prelagal iz dveh razlogov. Ko enkrat občutiš zmagoslavje, ga želiš še enkrat doživeti. Ves čas sem verjel, da se lahko vrnem med najboljše, toda žal se ni izšlo. Drugi razlog je bil v ljubezni do smučanja. Užival sem na treningih ter na tekmah in vesel sem, da sem bil del tega,« je povedal Košir, ki se je za podporo zahvalil staršem, ženi, trenerjem, navijačem iz Mojstrane in vsem, ki so stiskali pesti zanj, ter novinarjem, ki so soustvarjali njegovo javno podobo.

Direktor alpskega smučarskega sklada Tone Vogrinec je zbrane opozoril, da to ni bil pogreb, temveč začetek nove uspešne kariere. »Jure ni samo dober športnik, temveč tudi odličen govornik. Njegova podoba v javnosti je bila ves čas neomadeževana in marsikdo se lahko od njega veliko nauči,« je razmišljal dolgoletni »alfa in omega« slovenskega smučanja in Koširja pozval, naj še naprej pomaga »smučariji«. Košir, ki bo 24. aprila dopolnil 34 let, napoveduje lepše čase, vendar bodo po njegovih besedah potrebne spremembe celotnega ustroja: »Te se že nakazujejo s prihodom Bojana Križaja, kar je korak v pravo smer.«

Košir je opozoril nase, ko je leta 1991 v Hemsedalu na Norveškem postal mladinski svetovni prvak v superveleslalomu. Dvajsetega decembra 1993 je na slalomu v Madonni di Campiglio dosegel prvo zmago v svetovnem pokalu za samostojno Slovenijo. Na OI v Lillehammerju je leta 1994 osvojil bronasto kolajno in bil v sezoni 1993-1994 tretji v slalomski razvrstitvi svetovnega pokala.

V prihodnji sezoni mu ni uspelo premagati fenomenalnega Alberta Tombe, je pa osvojil drugo mesto v veleslalomski in tretje v slalomski razvrstitvi, bronast pa je bil tudi v skupnem seštevku svetovnega pokala. Nov vrhunec je doživel v sezoni 1998-1999, ko je dobil dva slaloma – 6. januarja 1999 v Kranjski Gori in 24. januarja 1999 v Kitzbühlu. Sezono je končal na drugem mestu slalomske razvrstitve. Zatem je počasi začel izgubljati stik s svetovnim vrhom, pri čemer je imela vlogo tudi karving tehnika, na katero se je težje privadil kot mlajši rod smučarjev.

Poslovilno tekmo bo imel 25. marca v Kranjski Gori. Slaloma Ski Legends Hit Challenge, ki naj bi postal tradicionalen, se bodo med drugimi udeležili Jure Franko, Bojan Križaj, Ingemar Stenmark, Alberto Tomba, Kalle Palander, Thomas Sykora, Ivica Kostelić, Kjetil Andre Aamodt in člani slovenske reprezentance. »To bo moja zadnja tekmovalna vožnja. Poskusil bom pokazati vse, kar znam, čeprav bo šlo za veleslalomsko tekmo.«