Tiskane izdaje
Humarja so našli na višini 5600 m, kar 700 metrov nižje od prvotnih predvidevanj. Po prvih ugotovitvah reševalcev je imel zlomljeno nogo, njegovo življenje pa se je najverjetneje končalo že v ponedeljek oziroma najpozneje v torek po spustu z 7227 metrov visoke gore, najvišje gore v himalajskem pogorju Langtang. Kaj natanko se je zgodilo s 40-letnim alpinistom, po besedah slovenskega alpinista Vikija Grošlja najverjetneje ne bo mogoče ugotoviti.
Veljal je za enega najboljših na svetu
Med njegovimi vzponi izstopajo še preplezane smeri na Ganešu V, Anapurni, Bobajeju, Lobučeju, Pomuriju, Nuptseju, El Capitanu, Šiša Pangmi, Jannuju in Cholatseju. Med posebnimi nagradami je tudi encijan za življenjsko delo, ki ga je leta 2000 prejel v imenitni družbi Južnega Tirolca Reinholda Messnerja in Britanca Edmonda Hillaryja. Slovenski javnosti se je še posebej vtisnil v spomin leta 2005 pri drugem poskusu vzpona na Nanga Parbat, kjer je na 6000 metrih nadmorske višine obtičal na ozki polički sredi stene. Šele po šestih dneh ga je s helikopterjem rešila pakistanska vojska. Kakor je dejal sam, so mu Pakistanci tedaj podarili še en rojstni dan. To je bil glavni razlog, da se je odločil pomagati prebivalcem Tarešinga pod Nanga Parbatom, z željo, da bi izboljšal tamkajšnjo zdravniško oskrbo. Zato je ustanovil fundacijo, s katero bi pod Himalajo ustanovili manjšo bolnišnico, saj je ustrezna zdravniška pomoč v nekaterih delih Himalaje skoraj nedostopna.
Po letu 2005 se je v gore odpravljal popolnoma sam. Tako je bilo tudi tokrat, ko je skoraj v tajnosti hotel premagati Langtang Lirung.
Predsednik Planinske zveze Nepala Ang Tsering je v Slovenijo poslal kronologijo reševanja slovenskega alpinista. Tomaž Humar je vzpon na himalajsko goro začel 5. oktobra, v ponedeljek, 9. novembra, zvečer pa je nepalska zveza prejela klic iz baznega tabora. Poklical jih je šerpa Jagat in sporočil, da je Tomaž na višini 6300 metrov doživel nesrečo in da je potreboval takojšnjo pomoč.
Naslednje jutro so štirje nepalski reševalci s helikopterjem do baznega tabora pripeljali opremo za Humarjevo reševanje. Območje so tudi preleteli, a na lokaciji, ki jo je sporočil Humar, ni bilo nikogar. Nato so se lotili klasičnega reševanja. V sredo so pritrdili skoraj 500 m vrvi, prišli na kraj, ki ga je opisal Humar, a ga niso našli. Šerpa Jagat je bil zadnjič v stiku s Humarjem 10. novembra ob 10. dopoldne po lokalnem času, ko mu je Tomaž povedal le: »Jagat, to je moj zadnji.« Slišati je bilo, da je v zelo slabem stanju. Šerpe so se v bazni tabor vrnili 12. novembra, saj so se razmere na gori poslabšale in je začelo snežiti. V petek, trinajstega, so v Katmandu prišli člani švicarske reševalne skupine in v noči na soboto začeli pregledovati teren. Po nekaj urah so našli smrtno ponesrečenega alpinista.
Velika izguba za slovenski in svetovni alpinizem
Viki Grošelj, slovenski alpinist, športni pedagog in koordinator akcije reševanja Tomaža Humarja: »Ta tragični dogodek je nenadomestljiva izguba predvsem za Tomaža samega. Bolečina njegovih bližnjih in nas prijateljev se bo sčasoma spremenila v lep spomin, podobno kot denimo pri Nejcu Zaplotniku. Tomaž pa ne bo mogel nikoli več doživljati lepega in norega sveta, v katerem je dovolj prostora za genije in norce. Z njegovo smrtjo je veliko izgubil slovenski in hkrati svetovni alpinizem, saj smo Slovenci v njegovi špici. Ampak čas gre naprej. Prepričan sem, da njegovo slovo ne bo zavrlo, temveč bo kvečjemu še okrepilo hrepenenje mladih alpinistov, da enkrat dosežejo njegovo raven. Kar zadeva vzrok in okoliščine njegove smrti, lahko zatrdim, da jih ne bo mogoče nikdar povsem z gotovostjo pojasniti. So pa švicarski reševalci potrdili naše trditve, da je imel zlomljeno nogo, kar je bil eden od razlogov, da se ni mogel spraviti v zavetje. Umrl je v ponedeljek ali najpozneje v torek, kar pomeni, da je naša akcija na neki način tekla v prazno, a tega pač nismo mogli vedeti. Pomirjeni in veseli smo bili, ko so se švicarski reševalci profesionalno in hitro odzvali, saj nas je skrbelo, da ga ne bodo nikdar našli. Ko so ga, je bilo to za nas veliko olajšanje. Tudi sicer je bila reakcija reševalcev briljantna, celo mnogo hitrejša kot pred štirimi leti na Nanga Parbatu. Ko sem jih poklical in jim poskušal razložiti položaj, so me prekinili z besedami: 'Vse nam je jasno, seveda gremo!' Sicer je bilo vreme za Humarjev vzpon izrazito ugodno, prihaja zima, ko so razmere najbolj stabilne, zato lahko zatrdim, da se je za odhod odločil v pravem času. Večja težava je to, da niti nisem vedel, da je odšel v Himalajo. Če bi mi bilo to znano, bi se lahko odzval še hitreje, tako pa sem za nesrečo izvedel šele v torek. V dobrem letu je Slovenija v Himalaji izgubila štiri alpiniste, kar je težko razložiti. Vendar pa so bile nesreče med seboj tako različne, da enotnega razloga za tragično bilanco ni mogoče najti. Smrt Pavleta Kozjeka in Tomaža Humarja sodi v okvir izjemnega tveganja, Franc Oderlap in Miha Valič pa sta preminila zaradi smole in nesrečnih naključij.«
Andrej Štremfelj, slovenski alpinist, načelnik komisije za alpinizem pri Plezalni zvezi Slovenije: »S Tomažem si zaradi različnih pogledov na določene stvari resda nisva bila posebno blizu, toda ob tem tragičnem dogodku sem uvidel, da sem ga imel vseeno rad. Slabe stvari bo odnesel čas, dobre bodo ostale, in prav je tako. Dal je ogromen pečat slovenskemu in svetovnemu alpinizmu, čeprav je bil posebnež. Toda posebnež v alpinizmu že skorajda moraš biti! Ne vem pa, zakaj se je v Himalajo podal v taki anonimnosti. Vsaka smrt nas vsaj malo strezni, ker začnemo ponovno razmišljati o nevarnosti alpinizma, po drugi strani pa se bojim, da Humarjeva tragična usoda ne bo privabila mladih, saj jim je bil vzornik. Včasih vrhunski alpinisti - ne le pri nas, tudi v drugih pomembnih državah - izginjajo drug za drugim, štirje v enem letu pa je vendarle prehuda bilanca. Z alpinizmom ni nič narobe, morda pa je z nami, ki se s tem ukvarjamo. Pri ekstremnih vzponih že drobna napaka lahko pomeni konec vsega. Ko se za plezanje ne odločiš iz čistega veselja, temveč iščeš druge razloge, je verjetnost nesreče večja.«
Več v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela
