Zadnji vlak za Maradono

V Montevideu bo ponoči velika bitka med Urugvajem in Argentino za pot na svetovno prvenstvo 2010. Če bi Argentinci doživeli poraz, bi lahko prvič po letu 1970 ostali brez nastopa na "mondialu".

Objavljeno
14. oktober 2009 13.12
Eduardo Brozovič
Eduardo Brozovič
Ljubljana – Če so za argentinske nogometaše že od nekdaj najpomembnejše tekme z Brazilijo, domala večje od življenja, so za 3,4 milijona Urugvajcev brez primere dvoboji z Argentino – klasični derbiji že od začetka prejšnjega stoletja. Zato se kot otroci veselijo drevišnjega novega soočenja na štadionu Centenario v Montevideu. Ponuja se jim priložnost za neposredno uvrstitev na svetovno prvenstvo, z zmago pa bi potisnili večne rivale v repešaž ali jim (s pomočjo Ekvadorja) dokončno preprečili pot v Južno Afriko. V vsakem primeru bi lahko pokazali osle Diegu Maradoni, ki kot pravi Argentinec nikoli ni zamudil priložnosti, da bi ošvrknil sosede.

Ob pogledu na Maradonovo zvezdniško zasedbo je še danes težko verjeti, da se bo druščina Lionela Messija tresla prav do zadnjega kola južnoameriških kvalifikacij. Kaj šele, da bi lahko Argentina prvič po letu 1970 ostala brez SP. Toda slabe predstave v dosedanjih 17 kolih so jo onemoglo potisnile v kot ringa. Dosegla je le sedem zmag in doživela kar šest porazov ob skromni razliki v golih 22:20, kar pomeni, da je v konkurenci desetih reprezentanc zabila več golov le od Kolumbije in Peruja. In zdaj si mora reševati kožo na štadionu, kjer ji je bilo praviloma najtežje, kjer so desetletja pokale kosti, sodniki pa komajda obvladovali strasti.

Brazilija, Paragvaj (oba po 33 točk) in Čile (30) so si namreč že zagotovili nastop na SP, do četrtega mesta pa lahko Argentina (25) pride le z današnjo zmago nad Urugvajem (24) ali v primeru remija, če Ekvador (23) ne bo v gosteh ugnal Čila z vsaj petimi goli prednosti.

Če bodo v dvoboju lastnikov štirih naslovov svetovnega prvaka (Urugvaj leta 1930 in 1950, Argentina 1978 in 1986) v Montevideu zmagali gostitelji, pa bodo v Južno Afriko potovali oni in prepustili Argentince negotovosti. Ekvadorcem bi pač po tem scenariju zadoščala že minimalna zmaga v Čilu, da bi si priigrali pravico do repešaža s četrto zasedbo kvalifikacij severno- in srednjeameriških držav, bodisi s Hondurasom ali Kostariko.

Vprašljive motiviranosti Čilencev se zavedajo tako Argentinci kot Urugvajci. Prvi sicer lahko računajo na športno držo svojega rojaka Marcela Bielse, ki je sedel na argentinski klopi v letih 1998-2004, zdaj pa uspešno vodi Čile. Toda njegovi nogometaši verjetno niso spregledali anket časnikov, v katerih večina čilskih navijačev razglaša, da bi brez težav prebavili zmago Ekvadorja, če bi z njo škodovali Argentincem in Maradoni. Mirno pa ne more spati niti urugvajski selektor Oscar Tabarez: »Remi je za nas vreden toliko kot poraz, saj se ne moremo zanesti, da nas Ekvadorci z morebitno zmago ne bi izločili iz repešaža. Računam, da nas lahko na SP pripelje le zmaga, podobno pa bi razmišljal tudi, če bi bil Argentinec ...«