Zagledal svetlobo in glasno zakikirikal

»Bil sem Cassius Clay. Bil sem 'zamorec'. Jedel sem svinjino. Nisem imel samospoštovanja. Menil sem, da so belci boljši. Zdaj sem drug človek,« je v intervjuju za Sports Illustrated največji boksar vseh časov Mohamed Ali pojasnil odločitev, zakaj se je spreobrnil v muslimana in zavrgel suženjsko ime svojih prednikov. Odločitev, ki je pretresla Ameriko, je objavil 25. februarja 1964, dan po prvem dvoboju s Sonnyjem Listonom v Miamiju, po katerem je z 22 leti kot popoln avtsajder osvojil šampionski naslov v težki kategoriji. Vse skupaj je dvignilo veliko prahu. Novinarji sprva niso želeli uporabljati novega imena, izjema je bil Howard Cosell, znameniti športni komentator, ki je kljub težavnemu značaju našel skupen jezik s prav tako jezikavim Alijem.

»Pravijo nam črni muslimani. To ni pravo ime. To je beseda za novinarje. Reče se islam. To je religija in na svetu je več kot 750 milijonov ljudi (zdaj je številka že prek 1,2 milijarde, op. p.), ki verujejo v Alaha. Jaz sem eden od njih,« je po dvoboju z Listonom, ki je bil osemkrat večji favorit za zmago, v omenjenem intervjuju povedal Ali in pojasnil, da se ni odločil čez noč. Že nekaj časa prej je proučeval religijo in se prepričal, da samo islam prinaša resnico in luč: »Petelin kikirika samo, ko se zdani. Postavite ga v temo in nikdar se ne bo oglasil. Jaz sem zagledal svetlobo in zdaj kikirikam!«

Clay, ki je Listona premagal po šestih rundah s tehničnim nokavtom (Liston je tožil zaradi poškodbe rame), se je čudil, da je njegova odločitev v medijih odmevala celo bolj kot osvojitev šampionskega pasu: »Nihče nikogar ne vpraša o veri. Zdaj sem šampion. Zdaj sem kralj. Ne vem, zakaj so ljudje šokirani nad tem, v kar verjamem. Islam pomeni mir. Ampak vseeno nas označujejo za sovražno skupino. Pravijo, da želimo prevzeti državo. Pravijo, da smo komunisti. To ni res. Zasledovalci Alaha so najbolj prijazni ljudje na svetu. Ne nosijo nožev. Ne nosijo orožja. Molijo petkrat na dan. Ženske so zakrite in ne prešuštvujejo. Moški pa se ne poročajo z belkami.«

Ali je povedal, da mu je vera prinesla notranji mir, kar mu je prineslo zmago proti Listonu, ki je veljal za nepremagljivega. Neki komentator je pred dvobojem celo izjavil, da lahko Clay premaga Listona samo v branju slovarja tujk. »Bog je bil z mano, brez njega mi ne bi uspelo,« pa je skrivnost uspeha razložil Clay, t. j. Mohamed Ali, ki je v ponovitvi dvoboja leto kasneje Listona premagal v enem najbolj spornih dvobojev vseh časov. Liston je v prvi rundi padel na tla, čeprav se je zdelo, da ni prejel udarca, sodnik pa je v splošni zmedi razglasil nokavt.

Lebdel kot metuljček, 
pičil kot čebela

Že prej je bil Ali zaradi privlačnega izgleda, svojstvenega načina boksanja (najbolje ga ponazarja priljubljeni izrek: lebdi kot metulj, piči kot čebela) ter predvsem neprestanega širokoustenja znan širšim množicam, po osvojitvi šampionskega pasu pa je lonec dokončno počil. »Od mene želijo vse mogoče. Klice dobivam vsak dan. Želijo, da govorim slogane. Da branim bratstvo med rasami. Pravijo, da se moram poročiti z belko, ker bi bilo to dobro za integracijo. Nočem, da me izkoristijo in nato odplaknejo skozi straniščno školjko. Želim biti srečen med sebi enakimi,« se borec ni hotel prodati ozkim interesom. Dejal je, da je povsem normalno, ko želijo ljudje z isto kulturo in dediščino živeti skupaj: »Enake živali se v džungli družijo med seboj. Mehičani, Portoričani in Japonci so srečnejši, če so skupaj. Jaz ne maram pikantne mehiške hrane in bil bi nesrečen, če bi me kdo prisilil, da jo jem.«

Ubijalec z otroškim obrazom, kot so ga poimenovali, potomec prebeglega sužnja iz Kentuckyja, se je malo zatem za stalno preselil v New York: »Postal sem tako znan in potrebujem veliko mesto, da me lahko vidi in obožuje čim več ljudi. New York je edini dovolj velik zame,« skromnost ni bila vrlina dobitnika zlate olimpijske kolajne v poltežki kategoriji iz Rima 1960, ko mu je bilo 18 let. Ampak to je bilo v amaterski konkurenci in do dvoboja proti Listonu ni storil ničesar velikega med profesionalci. Od te zmage naprej ga nič ni moglo ustaviti. Svetovni prvak je bil trikrat (1964-67, 1974-78 in 1978-79) z zmagami proti Listonu, Georgeu Foremanu (1974) in Leonu Spinksu (1978). Najbolj znameniti so trije dvoboji z Joejem Frazierjem med letoma (1971-75), od katerih je dobil dva. Leta 1967 so mu vzeli naslov, ker je kot nasprotnik vojne v Vietnamu zavrnil vpoklic v vojsko. Vrhovno sodišče je sodbo razveljavilo leta 1971. V karieri ima razmerje med zmagami in porazi 56-5, 37-krat je tekmece odpravil z KO, 19-krat je uspešno ubranil naslov. Kariero je končal decembra 1981, kasneje pa zbolel za Parkinsonovo boleznijo. Leta 1996 ga je doletela čast, da je prižgal olimpijski ogenj v Atlanti. Če ga zdravje ne bo izdalo, bo 17. januarja prihodnje leto dopolnil 70 let.

»V svojem življenju sem imel veliko lepih trenutkov. Toda moja čustva so se najbolj razvnela, ko sem stopil na goro Arafat med opravljanjem hadža,« je dolgo po slovesu razlagal Ali, le eden izmed mnogih slavnih ljudi, ki so prestopili v islamsko vero, kot so borec za pravice temnopoltih Američanov Malcolm Little (Malcolm X), pesnik in pisatelj Michael Wolfe, košarkar Kareem Abdul-Jabbar (prej Ferdinand Lewis Alcindor), britanski pevec Cat Stevens (Yusuf Islam) in boksar Chris Eubank (Hamdan).