Žanje pohvale, da je baraba

Ljubljana - Poškodba Marka Miliča je nehote odprla pot razcvetu Mihe Zupana, zadnji dve tekmi enemu najbolj vročih košarkarjev Uniona Olimpije. A ob ustreznosti trenutka je Zupanov preporod tudi posledica daljšega igralskega in osebnostnega zorenja, na katerega je bil obsojen zavoljo svoje naglušnosti. V zadnjih mesecih pač ni začel le zvedavo zbirati vtisov o angleških košarkarskih frazah in se v grobem priučil srbo-hrvaškega besedišča, marveč si tudi dokončno priznal, da je enakovreden člen širše skupnosti in evroligaškega moštva. S tem pa le prišel do samozavesti, brez katere igralci na evropski sceni nimajo možnosti za izstop iz košarkarskega povprečja. Vprašanje je le, ali mu bo uspelo ohraniti stalnost predstav, k čemur stremi tudi trener Aleksandar Džikić.

»V zadnjih dneh, po dveh boljših predstavah, se sprašujem, ali je to začetek neke stalnosti v moji igri. Zavedam se, da moram biti previden, saj so me vzponi in padci na parketu spremljali že v prejšnji sezoni. Tega imam dovolj. Mislim pa, da se je pri meni veliko spremenilo in da sem nekaj zavor pustil za seboj,« o največji uganki, ki bo odgovor dobila v naslednjih tednih, pravi 204 cm visoki krilni center, čigar prispevek je imel za moštvo v minulem tednu vrednost suhega zlata. V obrambi je 26-letnik celo najboljši Olimpijin skakalec v ligi NLB, njegovo zavzetost na parketu pa je vendarle spodbudila večja minutaža po Miličevi poškodbi. »Vsak športnik ob samozavesti rabi še trenutek potrditve in moj je prišel proti Albi. Prej sem igral po 10 minut in vedel, da ne smem zgrešiti dveh, treh metov, saj bom spet sedel na klop. Zaradi tega sem igral v krču. Zdaj sem s tem opravil,« je dodal, da ima zgodba njegovega razvoja globje korenine.

 

Že njegov trener v reprezentanci za gluhe in naglušne Peter Brumen je skozi poudarjal, da ima Zupan težavo predvsem s tem, da se rad skriva za svojo hibo in zapira kot školjka, ko naleti na težavo v zunanjem svetu. »Od lani sem ogromno napredoval, odprl sem se, komuniciram z drugimi, s tem sem osvojil ogromno novih besed, se naučil tudi angleške košarkarske izraze. Vse to me je v zadnjem letu oblikovalo. Pa tudi trener Džikić je k temu veliko prispeval. Vedno sem se zaradi nepoznavanja jezika bal tujih trenerjev, a on me je prepričal, da v meni vidi le igralca in sčasoma sem se naučil tudi besed. Moj nekdanji soigralec Saša Dončić, ki me pozna od časov, ko sem kot otrok prišel k Geoplinu Slovanu, mi je pred kratkim v šali dejal, da sem postal baraba. Kar je neke vrste pohvala. Dejstvo je, da se ne zapiram več vase, kar se je začelo poznati v moji igri,« si je letvico zdaj postavil na novo višino. Pri tem pa pojasnil, da tudi iz igralskega stališča njegova vloga v moštvu to sezono ni domala v ničemer podobna prejšnji.

Več v tiskani izdaji Dela.