Zbornaja komanda blestela le na EP

Ljubljana - Če bi prenesli njegovo analizo v sedanjost, ne bi bilo veliko razlike. Zgolj v imenih zvezdnikov, okrog katerih se suče vsa ruska zgodba: Jegora Titova zamenjuje Andrej Aršavin, na ruski klopi pa sedi veliki vojskovodja Nizozemec Guus Hiddink.

V Katančevih analizah je bilo pogosto zaznati čaščenje tekmecev na vse pretege, s čimer jim je vlogo favoritov pravzaprav vnaprej prepustil, svoje moštvo pa ustrezno pripravil in motiviral. Ruse je tedaj »prečital« do potankosti, kar je bilo na igrišču štadiona Lužniki več kot očitno. Kljub hitremu zaostanku, v 7. minuti je zadel Dmitrij Hohlov, so Zlatko Zahovič in soigralci tako rekoč povsem nadzorovali tekmo od prve do zadnje minute. Hitro izenačenje v 21. minuti (Aleksander Knavs) je sledilo kot logična posledica prikazanega.

Med Rusi (12. na lestvici FIFA) nekoč in danes ni videti veliko razlike. Tudi pod taktirko Hiddinka igrajo nogomet in imajo fantazijo, pri čemer so ohranili še eno od značilnosti: tekmecev, naj gre za nekaj razredov slabše ali približno enake ravni, ne zlomijo oziroma potolčejo do kolen. To so razkrile tudi tekme v kvalifikacijski skupini, v kateri bi težko rekli, da so imeli močnejše ali kakovostnejše tekmece kot Slovenija (49), razen Nemčije (5). Wales (78), Finska (57), Azerbajdžan (125) in Liechtenstein (143) pač nimajo slovesa Češke (15) ali Poljske (56), Severne Irske (30), v zadnjih letih niti Slovaške (33) in so bili tekmeci, ki so odlično sodili v Hiddinkov taktični načrt, v katerem je bil en sam cilj: da opravi z »Elfom« in se neposredno uvrsti na SP. In v tem niti Hiddink ni bil uspešen.

Nazadnje je o Nizozemčevi vsemogočnosti moč dvomiti, saj se tudi na Euro '08 Rusija ni uvrstila zaradi odličnih iger, marveč hrvaškega zmagoslavja na Wembleyju, ki je izločil Anglijo. Tako za zdaj edina Hiddinkova uspešnejša zgodba ostaja nastop na EP, kjer pa so Aršavin, Pavljučenko, Žirkov in drugi navduševali navzoče.

Slovenija nekoč in zdaj

Odlike, ki so Katančevi Sloveniji v tekmah z Rusijo prevesile jeziček na tehtnici na slovensko stran, so bile taktična kompaknost, psihološka trdnost, uglašen in izkušen kolektiv, čvrstost in agresivnost. Z njimi so bile tako rekoč vse majhne prednosti Rusov povsem onemogočene, pri čemer pa je bila vendarle ključnega pomena psihološka priprava. V tem elementu zdajšnja Rusija pod Hiddinkovo taktirko gotovo ni hendikipirana, čeprav je vzdušje okoli nje naravnano tako, da Slovenija predstavlja le palčka, ki na poti v Afriko ne bi smel predstavljati prevelikih ovir.

Toda kakšne so aktualne realitete, zaradi katerih Slovenija lahko razmišlja o presenečenju, Rusija pa se upravičeno lahko boji? V vsakem primeru je Kekova zasedba v strahovitem vzponu in razvoju. S tekme v tekmo Novakovič in drugi utrjujejo samozavest in uigranost, pri čemer je morda največja prednost ta, da je tekmeca sposobna kontinuirano napadati in ga zasenčiti tudi v kombinatoriki, pri čemer Katančeva ni bila najbolj vešča. Bila pa je v izjemno učinkovita, a tudi v tem pogledu so ji Kekovi zelo blizu.

V jesenskem ciklusu so naši reprezentanti impresivno uresničili čisto vse, kar so si zastavili, Rusi so padli na edinem pravem izpitu. In v njem spet potrdili, da niti Hiddink še ni odpravil nekaj starih slabosti. Rusija je namreč »Elf« po igri zasenčila, a rezultatsko pogorela. Jalovost je torej slabost, medtem ko so bili naši strahovito učinkoviti.