Tiskane izdaje
Ljubljana – Dvanajst dni pred prvim nastopom v evroligi so košarkarji Uniona Olimpije doživeli boleč poraz v Laškem. Resda manj žgočega, kot če bi klonili v času pivovarske vojne v Sloveniji, toda poenotenje glavnih pokroviteljev obeh moštev prinaša tudi neprijetna vprašanja. Denimo, kako lahko klub s pičlih 330.000 evrov bruto proračuna za sestavo moštva prekine niz 12 zaporednih porazov proti velikemu bogatejšemu podpirancu v tako prepričljivem slogu: potem ko je tekmecu dovolilo le eno izenačenje in pred koncem dvoboja vodilo že s 13 točkami razlike?
Zadnja zbadanja so seveda le logično nadaljevanje epopeje o Unionu Olimpiji, ki dosega že kar tragikomične zasuke. Spomnimo se le ocen po katastrofalnem nastopu na ogrevalnem turnirju v Domžalah, ki je spodbudil k ostri kritiki celo legendo naše košarke Iva Daneua. Ali protiofenzive s tivolskih pisarn po dveh uvodnih zmagah v ligi Goodyear, ko so vodilni možje pozivali »opozicijo«, naj vzamejo besedo nazaj. Vse skupaj so bili seveda le čustveni odzivi, povsem razumljivi, a prenagljeni za temeljite analize. Realne odgovore bodo ponudile šele prve tekme evrolige, tekmovanja zaradi katerega Union Olimpija sploh obstaja v takšnem ustroju. Pa naj njeni šefi – glede na uspešnost na mednarodni sceni in tudi po svojih potrebah – še tako menjavajo merila za vrednotenje dosežkov moštva.
Precej večji pomislek kot zaporedna poraza proti Hemofarmu in Pivovarni Laško lahko vzbuja »enodimenzionalnost« tivolskega moštva. V dosedanjih nastopih je namreč pokazalo evropsko kakovost le na branilskih položajih. Jimmy Oliver, Teemu Rannikko in Yotam Halperin so v štirih kolih LG dosegli 205 od 333 točk Uniona Olimpije ali kar 62 odstotkov. Formulo za boj proti takšni zasedbi so pokazali že Laščani, ki so se gostom postavili po robu z že kar rokometno obrambo in se zvrstili pred šestmetrsko črto. Tudi za ceno dodatnih vrzeli pod obročema, a domala nekaznovano zaradi nebogljenosti ljubljanskih centrov. Ti pač niso znali izkoristiti vsega razpoložljivega prostora in višinske premoči, na veliko jezo trenerja Josipa Grdovića.
Ker slab glas po tradiciji seže še precej dlje od dobrega, si lahko mislimo, kako si manejo roke prvi nasprotniki Uniona Olimpije v evroligi. Predvsem košarkarji Žalgirisa, ki bodo gostovali v Ljubljani prihodnji četrtek, in nato tudi nemškega Bamberga. Če bodo ustavili met slovenskih prvakov za tri točke, bodo opravili že več kot polovico dela, pa tudi Olimpijina obramba ne vzbuja pretiranega spoštovanja. S povprečjem 82,8 prejete točke na tekmo je druga najskromnejša v LG za Zagrebovo, v soboto pa je bila videti kot odprta pločevinka pri slehernem odločnejšem prodoru bojevitih, a košarkarsko vendarle omejenih Laščanov.
Tudi v zadnjih letih Union Olimpija ni bila imuna na podobne slabosti. Spomnimo se njenih nekdanjih težav pri igri proti conski obrambi ali preobrata, ko so njeni tekmeci našli protiorožje za centrsko navezo Boisa-Jurak. Oziroma prejšnje sezone, ko so preprosto prenehali pokrivati premalo nevarnega Andresa Rodrigueza (trenutno je na preizkušnji pri nemškem prvoligašu Artlandu iz Quakenbrücka) in se raje osredotočili na njegove soigralce. Toda vse to in še kaj jim je kapnilo šele, ko so imeli Ljubljančani že nekaj zmag pod streho, še nikoli tako zgodaj.
Zdaj lahko strahove preženejo le Grdovićevi centri, saj bo trojica njegovih poškodovanih adutov le obogatila ponudbo zunanjih košarkarjev, ki je bila doslej najmanj sporna. Prvi se bo vrnil Vedran Morović, ki naj bi igral že proti Žalgirisu, okoli novega leta mu bo sledil Manučar Markoišvili, s čimer se bo Danko Delibašić preselil na posodo k Postonjski jami, konec januarja pa še najbolj pogrešani – Sašo Ožbolt. Olimpijin kapetan je uspešno končal prvo obdobje zdravljenja v Valdoltri in zdaj bi se moral podati na nadaljevanje terapije Šmarješke Toplice. Vendar se je nepričakovano zataknilo. Pristojna komisija mu je namreč zavrnila rehabilitacijo na stroške zdravstvenega zavarovanja.
