Brez spodrsljajev ne gre, nato nastopi novi motiv

Ljubljana – Resda je zoprn dež pral navzoče, toda svečanemu trenutku, napovedi osrednjega zimskega športnega dogodka v sezoni in spominom na veličastne trenutke iz preteklosti, se ni dalo izogniti. Ob slovesnem prižiganju simbolične slovenske olimpijske bakle je posebna pozornost pripadla Petri Majdič, naši bronasti olimpijki iz Vancouvra 2010.

Seveda sleherni kolajni pripada poseben priklon, toda trenutkov z iger v Kanadi zlepa ne bo pozabil marsikdo po svetu, ne le v športnih krogih. Naši vodilni smučarski tekačici je takrat namreč med ogrevanjem za preizkus zdrsnilo s proge dobre štiri metre globoko, ob padcu jo je odnesla s štirimi zlomljenimi rebri in predrtim pljučnim krilom. »Ko najprej pomislim na igre in kolajno, vzkliknem – 'čudovito' –, ko pa sem s starši gledala film o tem pripetljaju, sem ob njunih solzah še sama začela jokati,« se je včeraj spomnila vrhunca svoje športne poti, nakar se je zasuk v preteklost v pogovoru z nami ustavil tudi pri naslednjih zimskih igrah, februarja 2014 v Sočiju. Tam je ni bilo več med športnicami, temveč ji je pripadla vodilna vloga slovenske reprezentance.

»Takrat sem spoznala šport tudi z druge, meni dotlej prav neznane plati. Vem, kot tekačica sem si domišljala, da zmaguje prvinski šport, toda vedno znova sem se pozneje prepričala, da je v olimpijskem ozadju posel. No, vsekakor pa sem uživala med našimi športniki, se selila s tekmovališča na tekmovališče, vriskala ob njihovih zmagah in imenitni beri kolajn, jih tolažila ob spodrsljajih,« se je spominjala in seveda ozrla tudi k pričakovanju Pjongčanga. »Te igre bom spremljala od doma, z dvema majhnima otrokoma drugače ne gre. Moj partner je trener in bo imel na OI polne roke dela, sama moram ohraniti nadzor doma,« se je vidno dobre volje nasmehnila naša najuspešnejša smučarska tekačica doslej: »Ah, ko bi dan imel več kot 24 ur, pa bi bilo vse lažje …«

Sama bi bila tako najraje nenehno ob TV sprejemniku, ni je športne panoge v Južni Koreji, ki ji ne bi namenila vse pozornosti. »V Sočiju sem stiskala pesti za moje naslednike, zdaj bom z njimi v mislih doma. Največja možna navijačica bom, verjemite,« ji je kazalo glede na vznesenost med športno kariero kot tudi med zadnjimi igrami v drugačni vlogi povsem verjeti.

Pogosto tudi med sezono »diha« s slovenskimi olimpijci, vesela je, da jih je nazadnje kot vodja reprezentance spoznala tudi drugače, ne le na tekmovališču. »Resda je bil spored natrpan, toda logistične priprave so se začele že dve leti pred začetkom OI, na samem prizorišču pa je bilo zame domala vse že vnaprej pripravljeno. Zato mi tudi ni bilo tako naporno, kot bi si morda kdo mislil,« se je še spomnila in si zaželela, da bi tudi doma zdaj občutila pravo zimo: »Večkrat sem pomislila na Pjongčang ob decembrskem sneženju kot pa zdaj v tem dežju. Čas je že, da se kapljice spet spremenijo v snežinke, kajne? Res pa je, da se takole spomnim tudi težkih trenutkov v športu, ko smo se pogosto v muhastem vremenu, tudi neusmiljenem dežju, vsi skupaj trudili po najboljših močeh.«

Kot večna optimistka verjame v slovenske udeležence Pjongčanga 2018, zaradi izostanka vrhunskih dosežkov pri nekaterih adutih v dosedanjem delu zime ne zganja preplaha: »Preprosto ni dobro, da so vedno le zmage. Morajo priti tudi spodrsljaji, ki prinesejo nove motive, obenem pa takrat še bolj spoštujemo denimo 5. mesto ali seveda pot do kolajne.« Zato prva Slovenka z olimpijsko kolajno v smučarskem teku (štiri leta pozneje jo je nato osvojila še Vesna Fabjan) ohranja svoje optimistično razmišljanje in natanko en mesec pred uvodno slovesnostjo v Južni Koreji že prav neučakano šteje dneve do bojev v tekaški smučini, alpskih strminah, na ledeni ploskvi, skakalnici …