Tiskane izdaje
Kaj si Južni Korejci mislijo o Severnih? In kaj se severnokorejski otroci učijo o Južni Koreji? Kako je videti tista psihološka, kulturološka in človeška meja, ki deli narod na Korejskem polotoku?
Ta vprašanja so še bolj zanimiva zdaj, ko se predstavniki obeh Korej srečujejo v modri baraki v vasi Panmundžom na razmejitveni črti in se prvič po dveh letih vzajemnega ignoriranja, izmenjave groženj in obojestranskega poigravanja z vojno in mirom pogajajo o obisku severnokorejske delegacije, morda pa tudi športnikov na zimskih olimpijskih igrah v Pjeongčangu.
Ko bo drsalni par Rjom Tae Ok in Kim Džu Sik stopil na led v športni dvorani mesta Gangneung, ju bo južnokorejsko občinstvo nedvomno navdušeno pozdravilo in − še posebej zato, ker so v tej disciplini favoriti za medalje Rusi in Kitajci − navijalo zanju do poslednjega diha.
Toda ta situacija ne odseva vsakodnevnega življenja. Pa tudi 19-letna Rjom in pet let starejši Kim sta povsem drugačna od tega, kako si Severne Korejce predstavljajo njihovi rojaki z južne strani 38. vzporednika.
Kaj si torej Južni Korejci mislijo o Severnih?
Vprašanje je preprosto, odgovor pa kompleksen. V prvi vrsti je odvisen od tega, koga vprašate. Starejši Južni Korejci, še posebej tisti, ki so osebno izkusili vojno med letoma 1950 in 1953 ali pa del njihove družine še vedno živi v Severni Koreji, bodo o delitvi polotoka spregovorili veliko bolj čustveno kot mladi, ki so bili rojeni v državi, ki jo je povojni status quo na neki način spremenil v otok. Mlajši Južni Korejci vam bodo tako pogosto pojasnili, da na severu živijo revni podaniki okrutnega diktatorja. In čeprav mnogi do njih čutijo določeno stopnjo sočutja, bi bila večina pravzaprav bolj zadovoljna, če bi meja še naprej obstajala, kot pa da bi se za časa njihovih življenj zgodila nacionalna združitev.
»Bojim se, da bi, če bi se Koreji združili, vsi postali komunisti, ker se ta vlada v Seulu ne bi mogla upreti vplivu Pjongjanga,« mi je dejala lastnica tradicionalne korejske restavracije v Pjeongčangu Katie Ča. Moje vprašanje, kako si predstavlja, da bi se komunizem prelil po polotoku, če pa ima Severna Koreja 50-krat manjšo ekonomijo od južne sosede, ji ni pomenilo nič. Južne Korejce skorajda ni strah severnokorejskih raket in bomb, pogosto pa med njimi vlada neka nepojasnjena panika pred dosegom njihove ideologije.
Na vprašanje, ali bi se morali Koreji združiti, številni mladi Seulčani odgovarjajo, da bi bilo to gotovo dobro za korejsko ekonomijo, a dodajajo, da upajo, da se to še dolgo ne bo zgodilo.
»Združitev bi sprožila velike migracije na jug polotoka, zaradi česar bi se vsi soočili z velikimi socialnimi problemi,« mi je pojasnil neki mladenič. »Mi in oni zdaj živimo v dveh svetovih!«
Niti Severnim Korejcem, ki so prebegnili v Južno Korejo, ni lahko prebroditi kulturoloških razlik, ki delijo državi šest desetletij in pol po koncu korejske vojne. Neka mladenka [na tem mestu jo imenujmo Park, ker se begunci iz razumljivih razlogov nočejo predstavljati s svojim pravim imenom], ki je pred devetimi leti pobegnila iz Severne Koreje, je pripovedovala, da je prvič, ko je šla v mesto, opazila, da moški ob vstopanju na avtobus prislonijo zadnjico ob aparat na vhodu v vozilo. Nikakor ji ni bilo jasno, zakaj to delajo. Pozneje je ugotovila, da ženske k avtomatu prislonijo svoje torbice, zato je pomislila, da je to v Južni Koreji nekakšno pravilo. »Moški se z zadnjico dotaknejo avtomata in ta zacinglja, ženske prislonijo torbico in ta spet zacinglja,« je pomislila in še sama prislonila svojo torbico. A zgodilo se ni nič. Potem se je obrnila in zaradi svoje nizke rasti skočila proti avtomatu, da bi se ga dotaknila z zadnjico. Spet nič. Na koncu jo je voznik avtobusa vprašal, kaj počne. Ko mu je pojasnila, da se poskuša držati pravil, se je nasmejal in ji pojasnil, da gre za plačevanje vožnje z elektronsko kartico, ki jo moški najpogosteje hranijo v denarnici, ženske pa v torbici. Potem pa ji je podaril brezplačno vožnjo.
V južnokorejski zavesti Severna Koreja izziva avtomatično asociacijo na revščino. V zavesti Severnih Korejcev, ki jih že v vrtcih učijo, da so njihovi največji sovražniki »ameriški imperialisti, japonski kolonialisti in južnokorejski izdajalci«, pa je ime Južne Koreje vseeno avtomatično povezano s svobodo.
Tako se je 29-letnemu Kimu, ko se je po večmesečnem potovanju po Kitajski leta 2008 spuščal na letališče v Inčeonu, zdelo, da se spušča v raj. Zanimivo se mu je zdelo, da je prišel v državo, o kateri se je v šoli učil povsem nasprotno od tega, kar je bil prepričan, da ta država je. V učbenikih je pisalo, da tam ljudje živijo v bedi in da so zgolj ameriški sužnji, vendar je že ob gledanju televizijskih limonad, pretihotapljenih z juga, ugotovil, da temu še zdaleč ni tako. Svoboda, je ihtel, ko so njega in še osem drugih beguncev agenti južnokorejske tajne službe pričakali z besedami: »Dobrodošli, bratje in sestre!«
Toda zdaj se sprašuje, kako srečni so pravzaprav Južni Korejci. »Hladni so in zaprti vase,« pravi Kim. Niti sosedje v istem nadstropju se ne poznajo med seboj. »Kaj takega je v Severni Koreji nemogoče.« In kakšna sreča je to, se še sprašuje, če je stopnja samomorilnosti v Južni Koreji med najvišjimi na svetu?
Park k temu dodaja, da si ne more predstavljati, da bi lahko bili ljudje, ki toliko delajo, iskreno srečni. »Po cele dneve delajo,« pravi, »da bi si kupili stanovanje in avtomobil in tako sledijo denarju namesto sreči.« Sama je bila, dodaja, v Severni Koreji srečna tudi takrat, ko je bila lačna.
Toda Katie Ča ni prepričana, da je tako. »Morda so oni tam srečni po partijskem ukazu,« pavi cinično in s tem razkrije globoko vsajen dvom v vse, kar prihaja s severne strani 38. vzporednika. »Ali pa so morda vsi, ki jim uspe pobegniti, Kim Džong Unovi vohuni.«
Lahko si zamislimo, kako bodo v Pjeongčangu sprejeli drsalca Rjom in Kima. »Dobrodošla,« bo vzklikalo občinstvo. Večina Južnih Korejcev si želi normalnih odnosov s severom. Toda raje bi videli, če bi njihovi bratje in sestre ostali tam, kjer so. »Razlike med nami so pregloboke,« pogosto pravijo. Združitev je samo ideal. Če vprašate Južne Korejce, z njegovo uresničitvijo ne gre hiteti.
