Sankanje: Doma brez proge za trening

Tilen Sirše je izpolnil normo mednarodnega komiteja, ne pa tudi zahtev slovenskega, a mu je OKS na koncu prižgal zeleno luč.

Objavljeno
08. februar 2018 11.57
mdr*Sirše
Saša Verčič
Saša Verčič
Dolgo je kazalo, da Slovenija na igrah v Pjongčangu ne bo imela svojega predstavnika v sankanju, sicer panogi, ki pri nas ni ravno razvita. Tako kot ga ni imela na veliki večini iger, v bistvu je bil doslej edini slovenski tekmovalec v sankanju Domen Pociecha na igrah v Torinu 2006 in v Vancouvru 2010. Tilen Sirše je izpolnil normo mednarodnega komiteja, ne pa tudi zahtev slovenskega, a mu je OKS na koncu prižgal zeleno luč.

»Ko sem izvedel, da grem v Pjongčang, sem bil neizmerno vesel, saj je to izpolnitev mojih sanj, cilja, ki sem si ga zastavil že davno. Z olimpijskimi igrami bom bogatejši za res pomembno izkušnjo. Pred uradno potrditvijo so bili moji občutki mešani, res nisem vedel, ali bom šel ali ne, napetost je bila velika, na koncu pa olajšanje in veselje še toliko večja,« se je 27-letnik spomnil torka, 23. januarja, ko je izvedel veselo novico. »To je zelo pomembno tudi za našo panogo, za njen razvoj. Nastop na olimpijskih igrah je največ, kar lahko sankač v Sloveniji doseže, in res pomembno je, da lahko morebitnim novim tekmovalcem pokažemo, da se je mogoče uvrstiti na OI. To daje zagon, motiv, s tem je vendarle lažje pritegniti nove ljudi,« upa na širši pozitivni učinek preboja na OI Sirše, ki prihaja iz Trbovelj (od tu se je družina kasneje preselila v Zagorje), tako kot Pociecha, sankanje je pri nas pač doma v Zasavju.

A to ne pomeni, da tam trenira, saj pri nas umetnih prog ni, na treningih se pridružuje italijanski reprezentanci. »Pri nas imamo samo 70 metrov dolg štartni poligon v Kisovcu, proge pa ni. Zato treniram le v tujini, po Evropi, Severni Ameriki, nekaj malega tudi v Aziji,« pojasnjuje Sirše, ki se je za sankanje odločil ob srečanju s sošolcem iz osnovne šole, ki mu je predlagal trening te panoge. »Rekel sem, zakaj ne, vedno sem imel rad zimo,« pojasnjuje svojo odločitev Sirše, ki se je začel s sankanjem ukvarjati leta 2005, v članski kategoriji pa je prvič nastopil leta 2010. V svetovnem pokalu je doslej najvišjo uvrstitev vpisal s 27. mestom, bolje mu je šlo v poletni. Sankači namreč nastopajo tudi v poletnem pokalu, na progi iz podobnega materiala, kot so tobogani na bazenih, le da je širša, po katerih nastopajo s sanmi na koleščkih.

Za Pjongčang konkretnih ciljev nima, zgolj zelo ohlapne. »Želim prikazati štiri dobre vožnje, nočem pa se obremenjevati z rezultatskimi pričakovanji, saj bodo to vendarle moje prve igre. To bo povsem druga zgodba kot svetovni pokal, svetovno prvenstvo. Če bi razmišljal o uvrstitvah, bi lahko imelo to nasprotni učinek, saj bi lahko podlegel pritisku,« razmišlja o svojih nastopih, ki ga čakajo 10. in 11., vsak dan po dve vožnji. Najboljša slovenska uvrstitev doslej je Pociechovo 26. mesto iz Torina.

Sankači se na OI merijo v enosedu v obeh konkurencah, moški še v dvosedu, od Sočija 2014 pa je novost mešana štafeta. V panogi, ki je stalni del olimpijskega sporeda vse od Innsbrucka 1964, prevladujejo Nemci, najbolj znan doslej je bil gotovo Georg Hackl, ki je osvojil skupno pet kolajn, tri zlate in dve srebrni. Na zadnjih igrah so šla vsa zlata odličja v Nemčijo. Sankaške proge so dolge od 1000 do 1500 metrov, višinska razlika je od 110 do 130 m, ima od 13 do 16 zavojev, maksimalna hitrost, ki jo dosegajo tekmovalci, pa je 140 km/h.