Rusija je zdaj razdeljena – se upreti odločitvi MOK z bojkotom ali pa odpotovati na prizorišče, se sprijazniti z nevtralnimi dresi, boriti za zmage in vedno znova v pogovorih poudarjati pripadnost domovini? Če ne bi šlo za največjo državo na svetu z izjemno vplivnim in prepoznavnim predsednikom Vladimirjem Putinom, ki je včeraj na srečanju z novinarji v Moskvi vendarle spregovoril o tej temi, zgodba globalno niti približno ne bi tako odmevala, kot je v tem primeru nedvoumnega sporočila iz Lozane. Vrh države ne bo preprečil odhoda Rusom v Pjongčang. Resda so v deželi Thomasa Bacha, predsednika MOK, v enem vodilnih časnikov Frankfurter Allgemeine Zeitung zapisali, da je tudi takšna kazen premila, a vedno znova se obenem postavlja vprašanje, ali so grešniki resnično doma samo med St. Peterburgom in Vladivostokom. Najbrž drugod, denimo v najbolj razvitih športnih deželah tradicionalno kapitalističnega dela sveta, ni tako naivne prepletenosti države z dopingom, kot je bila v primeru Soči 2014, ko je bilo treba dobesedno za vsako ceno doma zmagovati, a o tem, da niti MOK in Svetovna protidopinška agencija (WADA) ne delujeta vedno tako jasno in učinkovito, prav tako ni treba dvomiti. Primeri zadnjih let z atletskih stadionov in s kolesarskih stez to dobro potrjujejo.
Tako pa gre pravzaprav za boj kapitala in le še eno poglavje obujanja ameriško-ruske hladne vojne. Vsaka stran ima tradicionalne zaveznike. Le da tokrat vsi skupaj ne preštevajo, kdo je zbral več poletov v vesolje, temveč so si za rdečo nit izbrali temo doping v športu. Upali smo, da so časi bojkotov, kot v primeru Moskve 1980 in Los Angelesa 1984, že na listih zgodovine, toda duh zdaj spet uhaja iz steklenice. In povrhu ne naključno, da v pričakovanju leta, ko bo prav Rusija gostila nogometni velespektakel. Če temu poglavju ne bo sledilo še eno z naslovom v obliki vprašanja – bo še enkrat, torej tudi v primeru mundiala, ruski imperij moral na zagovor?
