Bil je že prepričan, da bo v Planici izboljšal svetovni rekord (VIDEO)

Ljubljana – Simon Ammann spada med najizkušenejše in najuspešnejše smučarske skakalce na svetu. Na dolgoletni športni poti je osvojil tako rekoč vse, kar se je osvojiti dalo. Ima štiri posamične zlate kolajne z zimskih olimpijskih iger (toliko kot noben drug skakalec), veliki kristalni globus (2009/10), 23 zmag za svetovni pokal (kakor Peter Prevc), bil je svetovni prvak na veliki skakalnici (Saporo 2007) in v smučarskih poletih, v katerih se je na vrh zavihtel pred natanko desetimi leti v Planici. Nič čudnega, da ga na letalnico bratov Gorišek vežejo čudoviti spomini, zato se – kot je 38-letni Švicar med drugim razkril v telefonskem pogovoru za Delo – vedno rad vrača v Slovenijo.
 

Na kaj se spomnite najprej, ko vam kdo omeni Planico?

»V še posebno lepem spominu so mi seveda ostali vsi moji dolgi poleti, najprej tisti 233-metrski iz leta 2009, ki tedaj na žalost ni obveljal kot švicarski rekord, ker sem po pristanku z rokami podrsal po snegu. Ali tisti leto pozneje na svetovnem prvenstvu (236,5 m), ko sem bil v zraku že prepričan, da bom izboljšal svetovni rekord. Na koncu mi je zmanjkal poltretji meter, kar sem malo obžaloval. Zatem mi je v Planici uspelo še nekaj lepih in spektakularnih poletov, tudi zaradi njih se vedno znova rad vračam k vam.«

 

Kako vam je sicer všeč planiška letalnica?

»Veseli me, da je po prenovi ohranila svoj značaj, saj sem se bal, da ga bo izgubila. Nobenega dvoma ni, da je bila prej zaradi znamenitega zaletišča zahtevnejša, bila je kar legendarna. Kljub novemu profilu je še vedno nekoliko divja, takšno je pač že od nekdaj letenje v Planici. Še zdaj imam pred očmi lansko fotografijo Rjojuja Kobajašija, kako visoko leti nad doskočiščem – to je legendarno. In prav to je tudi eden od dokazov, da planiška legenda ne glede na vse spremembe, ki jih je doživela, živi naprej.«

Švicarski novinarski kolega mi je omenil, da je bila še zlasti lanska Planica zelo pomembna za vas.

»Drži. V prejšnji zimi smo se vsi v ekipi zelo dolgo trudili, da bi začel skakati bolje, pri čemer smo zares veliko pozornosti posvetili izboljšavi sistema, razvoju skakalnih čevljev, Slatnarjevih smuči … Kljub temu dolgo ni delovalo, kot bi si želel, krivulja se je začela končno dvigovati v Skandinaviji, tako da sem nato na finalu v Planici že zelo užival. No, moji tamkajšnji lanski dolgi poleti, še posebno tisti z uradnega treninga (243 m), so slednjič pretehtali, da sem se odločil nadaljevati kariero.«

Izjemno zimo 2009/10, v kateri ste osvojili vse, kar se je osvojiti dalo, ste na koncu prav v Planici kronali z naslovom svetovnega prvaka v smučarskih poletih.

»To je bila res moja sezona. Manjkala je le še pika na i, svetovni rekord, ki sem si ga takrat želel na vsak način izboljšati v Planici. V zadnjem poletu sem šel na vse ali nič, vendar je bil tisti dan kar zahteven. Tekmovalno razsodišče je začelo precej visoko, nakar je bilo zaradi vetra prisiljeno skrajševati nalet. Na koncu je bila štartna klop postavljena prenizko, nalet je bil preprosto prekratek in imel sem za drobec prenizko hitrost, da bi lahko vrhunsko formo unovčil še za izboljšavo svetovnega rekorda, s katerim bi bila sezona zares popolna. A je bilo tudi tako prelepo, to je bila edina zmaga, ki sem jo dosegel v poletih. V svetovnem pokalu na letalnici nikoli nisem bil prvi. Kljub temu bom lahko po končani športni poti rekel, da sem zmagal na vseh skakalnicah: srednji, veliki in na letalnici.«

Kako gledate na slovenske skoke in skakalce?

»Ko smo se februarja preselili na večje naprave, sem prav začutil, da prihaja njihov moment. V Willingenu so se najprej malo pokazali tudi skakalci, ki prej v sezoni niso ravno blesteli, na Kulmu pa so že leteli kot naviti. Kar naenkrat so bili spet tu. Slovenski skoki pišejo prav posebno zgodbo, njihov razvoj v zadnjem desetletju je izjemen. Planiški center je čudovit, vem pa, da je za vaše skakalce zelo pomembna tudi naprava v Kranju. Na svetu ni prav veliko reprezentanc, ki bi imele na voljo tako dobre razmere za vadbo.«

Kako vam je sicer všeč pri nas?

»V Planici se počutim res dobro, saj na slehernem koraku čutim veliko spoštovanje, ki ga gledalci gojijo do vseh skakalcev in še zlasti nas, starejših. No, o tem bi znal še več povedati Noriaki Kasai. Lani sem se po Planici za en dan odpravil v Ljubljano, bil sem tudi v Kranju in na Bledu. Moram reči, da je bilo zelo lepo. Nisem pa še videl vaše Štajerske, denimo, Maribora in Ljubnega. Kdo ve, morda se bom tja podal ob naslednji priložnosti.«

Vas bomo na skakalnicah videli tudi v prihodnji predolimpijski zimi 2020/21?

»O tem še nisem sprejel odločitve. Lahko vam zaupam, da niti v Planici z 99-odstotno gotovostjo še ne bi znal povedati, ali bom nadaljeval ali ne. Za menoj je težka sezona (v skupni razvrstitvi za svetovni pokal je končal na 35. mestu), med katero sem vse do zadnjega verjel, da se mi bo odprlo, kar pa se ni zgodilo. Kakor koli že, odločil se bom, kakor mi bo reklo srce. Najpomembneje je, da ravnaš, kakor pač čutiš sam pri sebi.«