Brez Faka so cilji nižji

Hanti-Mansijsk – Kraj v zahodni Sibiriji se zavoljo bližine naftnih in plinskih zakladov razvija z nesluteno hitrostjo, iz leta v leto prireja več odmevnih dogodkov, prihod na letališče pa je bil prav podoben tistemu, ko smo bili tu na zadnjem SP. Začela so se ugibanja o izgubljeni prtljagi, brhka sibirska dekleta pa so v narodnih nošah za dobrodošlico ponujala okusen domači kruh …

»Imate pa srečo,« nam je pozneje dejal Nemec Peer Lange, ki pri Mednarodni biatlonski zvezi opravlja vlogo direktorja za stike z javnostmi in tako tudi nenehno na vseh večjih tekmovanjih sodeluje z novinarji. Podpisani je namreč prispel na prizorišče s kovčkom, tudi v slovenski reprezentanci pripomb pri prtljagi ni bilo. Vse smuči in puške so pripotovale v prostornem prtljažniku znamenitega ruskega tupoljeva in sploh pri ponedeljkovem opoldanskem čarterskem poletu zapletov ni bilo. Druga polovica udeležencev iz srednje Evrope, ki je iz Münchna poletela proti Sibiriji v zgodnjih večernih ponedeljkovih urah, pa je nato bentila, saj je precej tovora ostalo na Bavarskem.

Toda slovenska vrsta je že dovolj namrščena ob izostanku svojega vodilnega aduta v moški karavani Jakova Faka, na čigar »eksplozijo« je v Hanti-Mansijsku računala tako stroka kot tudi drugi spremljevalci biatlonskega utripa. »Fant ima res smolo. Dobro vem, kako je to, saj sem tudi sama zdravila pomrznjeni prst v hiperbarični komori,« je z žalostnim glasom razlagala kolegica Natalija iz dnevnika Sovjetski sport. Moskovčanki se je Fak ob decembrskem spremljanju tekme na Pokljuki prav priljubil, zlepa ne more pozabiti njegovih iskrenih druženj z novinarji, nikakor pa ji ni šlo v račun, ko smo ji pripovedovali o zapletih prestopa k slovenski izbrani vrsti.

Slednja je prav zaradi Fakovega izostanka cilje morala vendarle znižati, predvsem v mešani štafeti kot tudi moški se zdaj pač ne more več realno spogledovati z uvrstitvami okrog želenega 5. mesta. Sleherni vstop v »klub 10« bi še kako razveselil tako akterje kot tudi njihove spremljevalce, med katerimi je zdravstveno ta čas še najšibkejši Mitja Račečič, maser in obenem pomočnik trenerjev Tomaša Kosa in Uroša Velepca. Vsem drugim naj bi viruse uspešno uničil sibirski mraz. Resda je bila temperatura 30 stopinj pod ničlo tu še pred tednom ali dvema del vsakdana, a tudi včerajšnjih dopoldanskih -18 je ob vetrovnih sunkih zahtevalo posebej topla oblačila in primerno obutev. Toda nato je ženski trening ob 13.30 ponudil prav lepo zimsko jasnino in prve radovedneže že zvabil na razkošne nove tribune.

Pravzaprav je že sinočnja uvodna slovesnost ponudila nevsakdanje razsežnosti. Nad neskončno rusko naravo se je spustila temna noč, 400 zagnanih prostovoljcev v predstavi pa nas je spomnilo na nekdanja praznovanja dneva mladosti. Laserska predstava je prekašala marsikatero z večjih slovesnosti, vprege z jeleni so vsakomur dale jasno vedeti, da smo pač v Sibiriji, deželi, ki navadnemu evropskemu smrtniku najpogosteje ponazarja mraz ali črne misli o krutih delovnih taboriščih, toda obenem ohranja izvirnost, bogato kulturno dediščino, zanimivo kulinariko. Sicer pa v teh dneh po Rusiji (kot tudi Ukrajini in Belorusiji) za vsakim vogalom diši po palačinkah. Napočil je namreč teden maslenice, tukajšnje različice pustovanja. Šeme odganjajo zimo, slamnato bitje, t. i. maslenico, na koncu zažgejo, namesto krofov pa pustni dnevi v Rusiji pripadajo blinom, oz. palačinkam.

Razveselili se jih bodo tudi slovenski reprezentanti v hotelu, ki so ga zgradili za lansko šahovsko olimpijado. A tudi brez palačink bi preživeli, ko bi le uresničili svoje tekmovalne cilje. Zgodba dolge sezone se približuje vrelišču – po današnjem uradnem treningu jutrišnja tekma mešanih štafet (ob 12.30) dviguje zastor nad 44. biatlonskim svetovnim prvenstvom.