Tiskane izdaje
Pred letom dni je moral Zajc planiške polete še opazovati iz izteka, saj je bil mladoleten in po nepisanem pravilu ni smel na letalnico, zdaj je pod Poncami pritisnil piko na i odlični sezoni. Čeprav mu je že močno primanjkovalo energije, je bil za konec na domači letalnici, po novem njegovi najljubši, četrti in peti posamično ter tretji z ekipo. »Nastope v Planici bi ocenil s petico. Mislim, da sem sebe in še marsikoga drugega presenetil s svojimi predstavami na letalnicah, tako da lahko nasmejan končam sezono,« je po koncu planiškega praznika dejal Zajc, ki je v prejšnji sezoni zbral 88 točk, v ravnokar končani pa 833.
»To je bila vsekakor sezona nad pričakovanji. Bila je vrhunska, nisem si mislil, da bom tako stanoviten. Nekajkrat je sicer prišlo do padca forme, a sem se vedno zelo hitro pobral. Velikokrat sem bil med deseterico, dvakrat na stopničkah, dosegel sem zmago, res sem lahko zelo zadovoljen,« pravi najstnik iz Hramš, ki si ni predstavljal, da je celotna sezona – izpustil je sicer postajo v Lahtiju –, tako naporna, še toliko bolj je, če so uspehi, saj ti avtomatično za sabo potegnejo dodatne obveznosti, ki odžirajo dragocen čas počitku. Najvišjo točko v minulih štirih mesecih in še malo je dosegel v Saporu in Oberstdorfu, najnižjo pa na svetovnem prvenstvu.
Bremena ni občutil
»Tam, kjer bi načeloma moral biti najboljši, mi res ni šlo. Na SP sem morda prišel premalo pripravljen, preveč je bilo cirkusa okoli prvenstva, premalo smo naredili za to, da bi bili uspešni. Ostale nacije so bile v Avstriji res dobro pripravljene, a za zdaj nekaterim te velike tekme še pomenijo več kot meni, ki mi je pomembno, da sem čim bolj stanoviten in se redno uvrščam med deseterico,« se je Innsbrucka oziroma Seefelda spomnil Zajc, ki je sicer pred odhodom na SP kot cilj/željo izpostavil kolajno. A priložnosti zagotovo še bodo, če bo pač napredoval kot doslej, ne nazadnje je bil v tej sezoni pri komaj 18 letih nosilec slovenskih skokov, četudi tega ni občutil kot breme, saj skače in trenira zase, za svoje rezultate, kot poudarja, je na vrhu zaletišča vedno sam, ta individualna panoga pa se le nekajkrat v sezoni prelevi v moštveno, ko so pač na sporedu ekipne tekme.
Zdaj je Zajčev rezervoar povsem prazen, tako telesna kot psihična utrujenost je velika, a časa za polnjenje baterij bo dovolj, približno mesec dni. Timi se veseli odklopa od skokov, tudi tega, da ne bo vseskozi obkrožen z istimi ljudmi. Energijo si bo obnavljal tudi na motorju za motokros, četudi to ni najbolj priporočljivo. »Obstajajo omejitve, kaj smem delati in česa ne, a marsičesa se ne sme, pa ljudje to počnejo. Delati moraš tisto, kar imaš rad, če bom hotel skakati s strehe, bom pač doma skakal s strehe,« razmišlja naš skakalec, ki o ciljih za naslednjo sezono še ne razmišlja, si pa želi, da tokrat ne bi forme tempirali že za začetek poletja, prvo tekmo velike nagrade, kot se je to zgodilo nazadnje. Prav tako bi rad z ekipo prišel do dna uganki, zakaj je imel kar nekaj težav z zaletno hitrostjo, saj se tu skriva njegova največja rezerva.
