Tiskane izdaje
Ljubljana – Jernej Damjan, ki je v nedeljo prevzel vodstvo v poletnem »svetovnem pokalu«, je na najboljši poti, da kot prvi slovenski smučarski skakalec doslej osvoji končno prvo mesto v skupnem seštevku velike nagrade FIS. Pred zadnjima dvema tekmama v Hinzenbachu (29. t. m.) in Klingenthalu (3. oktobra) ima namreč že zajetnih 79 točk naskoka pred drugouvrščenim Nemcem Andreasom Wellingerjem.
Po katastrofalni zimi 2012/13 ste v nekaj mesecih z nič(le) skočili na vrh med elito. Kaj je skrivnost vašega preporoda?
Nobene skrivnosti ni. Vse je v trdem delu, menjavi kluba (iz Ilirije je spomladi prestopil k ihanskemu Samu) in seveda v novem trenerju Simonu Podreberšku. Zdaj spet z veseljem hodim na trening in ne gledam več na uro, kdaj ga bo konec. Ob vsem tem sem malce spremenil tehniko, več delam z maserjem, redno sem v stiku s psihologom Alešem Vičičem ... Skratka, trudimo se pokriti vsa področja, ki mi pomagajo k boljšim dosežkom.
In k rumeni majici vodilnega v veliki nagradi FIS.
Pravzaprav je še nimam. Običajno jo skakalec dobi na tisti tekmi, na kateri prevzame vodstvo, zato sem bil kar malo žalosten, ker mi je niso izročili v Almatiju. Ne vem, kdo je kriv, da je nisem prejel že v nedeljo, so mi pa zagotovili, da me bo v soboto pričakala pred kvalifikacijami v Hinzenbachu. Komaj čakam, da si jo oblečem.
Za nameček imate lepe možnosti, da jo obdržite do konca, kajne?
To je zagotovo moj cilj, s katerim pa se ne obremenjujem. Meni že to, da sem jo osvojil, pomeni ogromno, vem pa, da sem jo sposoben tudi obdržati. Tako kot doslej se bom poskušal osredotočiti na čim boljšo izvedbo skokov, kaj mi bo to prineslo na koncu, pa bomo videli po četrtkovi tekmi v Klingenthalu. Ne glede na to, kako se bo razpletlo, pa bom to majico shranil na prav posebno mesto v vitrini in si prizadeval, da ne bo ostala osamljena. Ko sem namreč v preteklosti že poleti dobro skakal, mi je šlo nato običajno dobro od nog tudi pozimi. Že tako ali tako pa se zaradi manjših trenj na snegu že od nekdaj počutim bolje kot na plastiki.
Ob skupnem vodstvu in dveh drugih mestih ste se v Kazahstanu veselili tudi rekorda tamkajšnje velike naprave (139,5 m).
V zvezi z njim imam smešno anekdoto. Ko sem v nedeljo pogledal na štartni seznam, na katerem je vedno posebej označen tudi rekorder, sta bila sicer na njem tudi moja ime in priimek, pod njima pa prejšnji rekord skakalnice (138,5 m). Zato sem stopil do Horsta Nilgna, koordinatorja za medije pri FIS, in ga prosil, da popravijo daljavo, ker je to moj prvi in doslej edini rekord. Za drugo serijo je bila nato na seznamu prava številka.
Zares izjemni dosežki za skakalca, ki so ga po neuspešni minuli zimi mnogi že odpisali. Velika vrnitev odpisanega torej?
Kar te ne ubije, te okrepi. Ta pregovor se je uresničil tudi v mojem primeru, kajti prejšnja sezona me je psihično res skoraj ubila. Bilo bi povsem drugače, če bi doma le ležal, gledal v zrak in čakal, da me pokličejo na trening. A še zdaleč ni bilo tako; časovno gledano sem vadil še več kot zdaj, ker sem si res želel nekaj narediti, rezultatov pa kljub temu ni bilo od nikoder. Vesel sem, da me neuspehi niso dokončno podrli in da sem zdaj dejansko močnejši, kot sem bil.
