Damjan z rumeno majico in najverjetneje tudi lovoriko

Ljubljana – Češki smučarski skakalec Roman Koudelka je nekoliko presenetljivo, a povsem zasluženo slavil zmago na predzadnji letošnji preizkušnji za veliko nagrado FIS, potem ko je v Hinzenbachu za 5,9 točke ugnal drugouvrščenega avstrijskega zvezdnika Gregorja Schlierenzauerja. Najboljši Slovenec je bil Jernej Damjan, ki si je z 18. mestom priskakal rumeno majico vodilnega v poletnem »svetovnem pokalu«.

Izkušeni Ljubljančan je tako izkoristil (napovedano) odsotnost do včeraj vodilnega Phillipa Sjøena in ga zrinil z vrha skupnega seštevka v tem tekmovanju, v katerem ima pred sklepnim dejanjem, ki bo to soboto v Klingenthalu, devet točk naskoka pred 18-letnim Norvežanom. Če si Sjøen vendarle ne bo premislil in bo izpustil tudi finale v areni Vogtland, potem je Damjan že skupni zmagovalec velike nagrade FIS, saj ima pred tretjeuvrščenim Japoncem Takujem Takeučijem, ki je v Hinzenbachu pristal na šestem mestu, že neulovljivo 101 točko prednosti.

Toda Damjan o zgodovinskem podvigu za slovenske smučarske skoke (še noben naš skakalec ni osvojil končne lovorike v poletnem »svetovnem pokalu«) včeraj (še) ni želel razpredati. »Dokler v Klingenthalu ne bom videl štartnega seznama in se na lastne oči prepričal, da na njem zares ni Sjøena, bom ravnal, kot da bitka za skupno zmago še ni odločena. Zato bom naslednja dva dneva krepil telesno pripravljenost, v sredo pa skakal na veliki napravi v Planici,« je razkril 31-letni Ljubljančan.

Tako previden je zaradi lanske slabe izkušnje, ko so mu mnogi že pred finalom v areni Vogtland izročali skupno lovoriko, ki mu jo je nato – tudi s »pomočjo« tekmovalnega razsodišča – izpred nosa speljal mladi Nemec Andreas Wellinger. Kljub temu je skakalcu ihanskega Sama po včerajšnji preizkušnji na srednji napravi v Zgornji Avstriji malo odleglo. »Pred odhodom v Hinzenbach je bil ob osvojitvi rumene majice eden mojih ciljev tudi ta, da si pred Takeučijem zagotovim sto točk naskoka. Še po treningu je kazalo, da s tem ne bi smel imeti večjih težav, toda na tekmi se je potem zaradi spremenljivih razmer, ki so v veliki meri krojile razplet pri vrhu, zasukalo tako, da se mi je na koncu izšlo za las – za pičlo točko,« si je oddahnil Damjan, potem ko se je prebil skozi vse pasti, ki jih je ponujala tekma v areni Energie AG (HS-94). V uvodni seriji, v kateri je doskočil pri 84 metrih in za drugim slovenskim finalistom Juretom Šinkovcem (85,5 m) držal 18. mesto, so imeli le še trije skakalci slabši veter od njega, v drugem »polčasu«, v katerem je bil poldrugi meter daljši kot v prvem poskusu, pa je imel celo najslabše razmere med vsemi tekmovalci.

»Če si želel biti uvrščen pri vrhu, si moral imeti dvakrat srečo, jaz sem imel pa obakrat smolo,« je presodil vodilni skakalec v skupnem seštevku velike nagrade FIS. Nejc Frank, pomočnik glavnega trenerja Gorana Janusa in vodja slovenske odprave tudi v Hinzenbachu, je ob Damjanu pohvalil tudi Šinkovca (v finalu je pristal pri 86 metrih in zaradi težav po doskoku zdrsnil na končno 22. mesto), ki se je prvič po 18. marcu leta 2012 v Planici in prvikrat po dveh kolenskih operacijah spet veselil točk med svetovno elito.

»Jerneju bi čestital za rumeno majico, Juretu pa za uspešno vrnitev,« je omenil Frank in glede preostalih varovancev – Rok Justin (84 m/35.), Nejc Dežman (83 m/44.) in Miran Zupančič (82 m/46.) so bili prekratki za finale, Mitja Mežnar in Andraž Pograjc pa sta obtičala že v kvalifikacijah – dejal, da je pač njihovo skakanje ta čas preskromno za to raven.

V slovenskem taboru so se sicer zelo razveselili tudi zmage Anžeta Laniška na sobotni tekmi za celinski pokal v Trondheimu (v ospredju bi končal tudi včeraj, če ga v finalu ne bi diskvalificirali zaradi neustreznega kombinezona), s katero je potrdil položaj pri vrhu v tem ciklusu »2. lige« in na ta način našemu zastopstvu izbojeval sedmo kvoto za nastope v uvodni periodi svetovnega pokala 2014/15.