Tiskane izdaje
Potem ko sta Lampičeva in Višnarjeva v kvalifikacijah oziroma v polfinalu v svoji skupini osvojili tretje mesto (za Rusinjama in Švicarkama), sta v velikem finalu s srebrnim odličjem prekosili same sebe. Če bi bila proga daljša še za kakšnih deset metrov, bi se verjetno ovenčali celo z naslovom svetovnih prvakinj, saj je Anamarija s sijajnim finišem pustila za seboj norveško šampionko Maiken Caspersen Falla in že dihala za ovratnik švedski tekmici Maji Dahlqvist, ki je v cilj prišla s pičle 0,37 sekunde prednosti.
»V kvalifikacijah se nisem počutila najbolje, v prvi predaji finala pa sem nato tekla z lahkoto. Ko mi je Katja pred zadnjim krogom predala kot četrta, sem si rekla: 'Nič, zdaj grem na polno, kolikor se le da, četudi me bodo noge tako pekle, da jih ne bom mogla premikati.' Vedela sem, da imava veliko priložnost za kolajno, zato sem jo morala izkoristiti, saj nikoli ne veš, kdaj se ti ponudi naslednjič. Borila sem se na vso moč, super, da se je izšlo,« je bila nasmejana 23-letna tekačica iz Valburge pri Smledniku.
Če bi ji kdo pred štartom rekel, da bosta tekmo končali med najboljšo trojico, bi mu odvrnila, da je to mogoče, če bosta imeli super dan in super smuči. »Tako je tudi bilo, vse se nama je pokrilo. Noro!« skorajda ni mogla verjeti, kaj jima je uspelo. Odličje je posvetila celotni ekipi, družini, fantu in vsem, ki jo podpirajo, saj dobro vedo, koliko truda in časa je vložila v ta uspeh. Večkrat se nam je že za las izmuznilo in končno nam je uspelo. To srebro poplača vse za nazaj. Menim, da sva si ga zaslužili,« je razmišljala Lampičeva.
Vedela je, da nekaj bo
Zelo pomemben delež je k tretji slovenski tekaški kolajni na nordijskih SP (prvi je v posamičnih šprintih osvojila Petra Majdič z drugim mestom v Saporu '07 in tretjim v Oslu '11) prispevala Višnarjeva, ki je od samega štarta ohranjala stik z vodilnimi tremi dvojicami – švedsko, norveško in rusko.
»Vedela sem, da moram do predaje priteči čim bolj spredaj. Ker mi je to uspelo, sem verjela, da je vse mogoče; takrat sem pravzaprav že vedela, da bova nekaj zagotovo osvojili, kajti Ana je v finišu zares izjemno močna. Zato smo jo tudi postavili v drugo predajo,« je bila navdušena 34-letna Blejka, ki med zadnjim šprintom enajst let mlajše reprezentančne kolegice ni bila pretirano živčna.
»Ko je pritekla v cilj, iz svojega mesta nisem natančno videla, ali je druga ali tretja, morala sem preveriti na semaforju rezultatov. Izšlo se je res odlično,« je bila navdušena Višnarjeva, ki je pred tekmo globoko v sebi verjela, da se lahko prebijeta med najboljšo trojico. Za nameček je med spremljanjem moškega ekipnega šprinta, v katerem sta Miha Šimenc in Janez Lampič s prebojem v veliki finale in osvojitvijo devetega mesta med 29 dvojicami izpolnila zastavljeni cilj, dobila potrditev, da so slovenske smuči to pot dobro pripravljene.
Tako kot Lampičeva je tudi sama uspeh posvetila celotni ekipi. »V teh trenutkih, ki jih doživljam prvič, bom poskušala čim bolj uživati in jih deliti z vsemi, ki garajo skupaj z nami. Kolajno seveda posvečam tudi obema mojima fantoma Oli Vignu in Ludvigu ter celotnemu slovenskemu teku, ki je po mojem res potreboval takšen uspeh. Od prejšnjega slovenskega odličja je minilo že kar nekaj časa, mlajša dekleta so zdaj dobila potrditev, da je s trdim delom mogoče vse,« je še dejala Katja, ki je v pogovorih s tujimi novinarji namignila, da bi bilo lahko to njeno zadnje prvenstvo v vlogi tekmovalke.
IZIDI, ŽENSKE:
1. Švedska (Nilsson, Dahlqvist) 15:14,93
2. Slovenija (Lampič, Višnar) +0,37
3. Norveška (Østberg, Falla) 0,60
4. Rusija (Neprjajeva, Belorukova) 0,93
5. ZDA (Bjornsen, Diggins, 2,79)
6. Nemčija (Carl, Ringwald) 6,71
MOŠKI:
1. Norveška (Iversen, Klæbo) 18:49,86
2. Rusija (Retivih, Boljšunov) 1,88
3. Italija (De Fabiani, Pellegrino) 4,03
4. Švedska (Svensson, Halfvarsson, 4,73)
5. Francija (Jouve, Chanavat) 9,13
6. Avstrija (Hauke, Baldauf) 23,84
9. Slovenija (Šimenc, Lampič, 1:21,77)
