Dva koraka pred vsemi

Njen razvoj je bil vselej prehiter za tekmice. Po petih naslovih mladinske svetovne prvakinje je ognjeni krst v svetovnem pokalu doživela leta 2006, januarja naslednje leto je že prvič premagala vse tekmice, mesec pozneje je debitirala tudi na članskem SP in si takoj okrog vratu obesila tri zlata odličja. V sezoni 2007/2008 je pri komaj 21 letih postala najmlajša tekmovalka v zgodovini biatlona, ki je v zrak ponosno dvignila veliki kristalni globus. Na lanski olimpijski premieri v Vancouvru je bila zlata v zasledovanju in skupinskem startu, srebrna pa v sprintu. »Vselej sem bila vsaj dva koraka pred vrstnicami, postavljala sem si mnogo višje cilje. Že pri 13 letih sem vedela, da bom nekoč vrhunska športnica, čeprav so se mi učitelji posmehovali, češ da pri mojih letih tako ali tako vsi želijo biti športne ali estradne zvezde. Devet let sem bila stara, ko sem se začela ukvarjati z biatlonom, Martina Glagow, denimo, je začela šele pri štirinajstih, ko sem imela jaz že pet let izkušenj,« poudarja Nemka, ki jo motijo primerjave z Mario Riesch: »Vsi, ki me poznajo, vedo, da nimam težav s tem, ali sem v javnosti najbolj priljubljena jaz ali katera druga vrhunska tekmovalka.«

Neunerjeva je najhitrejša smučarska tekačica v biatlonski karavani. Na skoraj polovici tekem svetovnega pokala (59 od 122), na katerih je nastopila, je dosegla najboljši čas na progi, kar v 78 odstotkih vseh preizkušenj pa je bila med trojico deklet, ki so jim smuči najbolj urno tekle. Ko v smučini nadomešča na prvi pogled nemogoče zaostanke, je videti, kot bi bila z drugega sveta. Toda sestavni, celo glavni del biatlona je tudi streljanje, v katerem je prav tako ni mogoče odpisati z levo roko. Leže že od začetka kariere v elitni konkurenci ohranja zavidljivo učinkovitost (88 odstotkov zadetih strelov), čedalje uspešnejša je tudi stoje. Če je še pred tremi sezonami na vsakem postanku povprečno pobelila zgolj tri tarče od petih, v tej zimi v prazno leti le še vsak četrti strel (75-odstotna natančnost).

S svojim privlačnim videzom je v središču pozornosti, kamor koli pride, njej pa, nasprotno, ustreza družinsko življenje in si velikokrat zelo želi stran od oči javnosti. Nemška izdaja Playboya jo je že nekajkrat želela razgaliti, a jo je vselej brez pomislekov zavrnila. »Verjetno se sliši čudno, toda družina mi res največ pomeni. Na tekmovanjih vselej čutim njen duh, tedaj si rečem: 'Le pokaži jim!' In ko se tekme lomijo, se večkrat spodbujam: 'Dajmo, Lena, naredi to za družino!' Najpomembnejše trenutke v življenju sem preživela z najbližjimi. Ko se kako nedeljo vrnem domov, v zraku začutim mir, ljubezen in harmonijo. Ob koncu osnovne šole sem bila vsako leto vsaj šest mesecev zdoma. Še bolj sem vzljubila, česar nisem imela. Družina me podpira in se veseli mojih uspehov, seveda jo tudi skrbi zame, da ne bi pregorela.«

Sanjskega moškega mlada Bavarka, ki bo letos ambasadorka ženskega nogometnega SP v Nemčiji, še išče. Po skoraj dveletni zvezi je nekdanjega avstrijskega biatlonca Franza Perweina zamenjala za biatlonskega tehničnega vodjo pri DSV Björna Weisheita, a je bilo po 19 mesecih konec romantike. Nazadnje je vrgla oči na prijatelja iz šolskih dni Seppija Holzerja. »Dolgo časa sem ga skrivala, na izboru športnika leta pa sem presodila, da je pravi čas, da ga predstavim javnosti. Prej sem mu natančno razložila, kako se vesti na takšni gala prireditvi, tako da se je potem zelo zabaval.« Poroka? »Glede tega sem staromodna. Če bo želel z menoj pred oltar, se bo moral prej zaročiti z menoj.« Od leta 2007 živi v babičini hiši v Walgauu, kjer v prostem času plete, igra harfo, posluša punk in miga. Je namreč velika ljubiteljica motokrosa, gorskega kolesarstva, plavanja in plezanja. Še načrt za prihodnost: »Kot ženska si kajpak želim otroke, vendar gotovo ne šele pri 35 letih. Dokler bom lahko napredovala, bom ostala v biatlonu.«