Tiskane izdaje
Zg. Brnik – Mož za velike tekme. Takšna oznaka se je prav kmalu prijela Jakova Faka, potem ko se je spomladi 2009 pri 21 letih veselil svoje prve kolajne na svetovnem prvenstvu, nato podvig ponovil še na dveh šampionatih, vmes stopil tudi na olimpijski oder za najboljše tri. Pred njim pa je sezona novega olimpijskega izziva, o katerem je govoril tudi včeraj na Gorenjskem.
A po tem, ko je slovenska biatlonska reprezentanca zadnje dni preživela na uvodnem testiranju smuči na znanem avstrijskem ledeniku Dachsteinu, je vodilni adut izbrane vrste zdravil svojo ramo na Primorskem. Podobno kot po svojih izjemnih tekmovalnih dosežkih je javnosti znan tudi po zdravstvenih težavah; poškodovani prst mu je med drugim preprečil nastop na SP 2011 v Sibiriji, leto pozneje je omenjeni Ruhpolding po dveh kolajnah (zlati na 20 km in srebrni v mešani štafeti) predčasno zapustil ob hudem vnetju sinusov, nazadnje se je po silnih naporih – potem ko je nastopil na prav vseh tekmah sezone – boril tudi z izčrpanostjo in takrat še niti ne tako motečo bolečino desne rame.
»Med sezono sem težave odpravljal s protibolečinskimi tabletami, zdaj pa bi se jih rad lotil potrpežljivo in s terapijami v Kozini pri fizioterapevtu Alenu Liliću, ki mi v teh dneh dejansko zelo pomaga. Prav zaradi terapij, te trajajo na dan tudi do šest ur, se nisem udeležil testiranja v Avstriji in če bo treba, bom izpustil tudi del treninga v prihajajočih dneh, saj bi si res želel odpraviti nastalo težavo v območju skupine mišic, ki zagotovljajo dinamično stabilnost rame. V strokovnem izrazoslovju gre za rotatorno manšeto,« nam je zaupal včeraj o temi, o kateri med tekmovalno zimo nikdar ne želi prav pretirano razpredati. Takrat se mu ne glede na vse zdravstvene težave misli sučejo predvsem okrog učinka v smučini ter na strelišču in po tem, ko je nazadnje zasedel visoko 4. mesto v skupni razvrstitvi sezone – pred prihodom na zadnjo postajo v Sibiriji pa je bil 3. –, si zdaj zastavlja še višje cilje. Tudi glede nastopa na olimpijskih igrah.
»Tukaj najbrž ni športnika, ki si ne bi želel olimpijske kolajne,« se je s pogledom ozrl k številnim udeležencem včerajšnje predstavitve slovenskih smučarskih reprezentantov pod Krvavcem in nadaljeval: »Ker pa nastopi na olimpijskih igrah štejejo tudi za skupno razvrstitev svetovnega pokala v biatlonu, bo seveda tudi učinek v Sočiju zelo pomemben za končno podobo,« se dobro zaveda in prikima ob namigu, da se bo novega izziva nove zime vendarle lahko lotil bolj sproščeno, saj je eden od tistih izbrancev, ki je na odru največjega tekmovanja že stal.
In navzlic omenjenim težavam je tudi včeraj v svojem prepoznavnem slogu ohranjal dobro voljo, navzoče tudi nasmejal ob odgovoru na vprašanje, češ ali še kaj razmišlja o tistih 3,6 sekunde, za kolikor je v nepozabni vancouvrski olimpijski predstavi za bron prehitel Klemna Bauerja: »Jaz o tem nisem nikdar razmišljal, ha, morda pa je on …« Hkrati pa se je hitro ubranil tudi voditeljevega pomisleka, da je takrat osvojil kolajno za Hrvaško. »Aha, torej namigujete na nacionalne zadeve,« se je pošalil in hitro priklical zimo. Pred katero ga muči le ena zadeva – kako ozdraviti ramo?
