Tiskane izdaje
Ljubljana – Jesenski trening v zimskih razmerah na južni polobli je v zadnjih letih postal osnovna in že skoraj samoumevna priprava smučarjev za sezono. A ne za zmagovalca svetovnega pokala v smučarskem krosu Filipa Flisarja, ki si je drage treninge na Novi Zelandiji lahko privoščil šele kot nagrado za kristalni globus. Vrnil se je utrujen, toda zadovoljen in poln novih doživetij.
»Bilo je drago, vendar se je izplačalo. V pravih zimskih razmerah je bil to zagotovo najbolj učinkovit trening doslej. V Evropi v tem času ne moreš najti primerljivih terenov. Na ledenikih je zrak redek, zato ne moreš opraviti večje količine treningov, predvsem pa manjka tudi dolgih prog, kjer lahko veliko narediš tudi na vzdržljivosti in telesni pripravi,« je Flisar strnil vtise po vrnitvi z južne poloble, kjer je vadil skupaj s trenerjem Aljošo Planteujem in angleškim reprezentantom Petrom Whelanom, ki se jima tudi sicer večkrat pridruži na treningih.
Žal mu je bilo, da z njimi ni mogel tudi serviser Slavo Mulej, ki mu bo s svojimi bogatimi izkušnjami iz alpskega svetovnega pokala poskušal pomagati pri ubranitvi globusa v novi sezoni. S sredstvi iz lastnega žepa si pač ni mogel privoščiti vsega želenega, vseeno pa meni, da sta z Whelanom, ki prav tako nastopa na smučeh Elan, dobro opravila tudi preizkus smuči. »Predizbor smo naredili že na prvih testiranjih v Evropi, zato s seboj nismo vzeli veliko parov. Letošnja smučka se bistveno ne razlikuje od lanske, je nekoliko izboljšana, spremenjene so le nekatere podrobnosti,« je opisal in dodal, da so bile nekaj posebnega tudi vremenske razmere. »Vsaj štirikrat na dan smo imeli dež in vsaj štirikrat na dan za tem še sonce. Vseeno smo lahko vsak dan naredili kakšen dober trening. Proti koncu pa smo imeli tudi nekaj idealnih dni,« je še povedal zgovorni Mariborčan, ki se je iz Cardrone podal tudi tudi na zahodno obalo, ob odhodu pa se ustavil še v Sydneyju.
Vedno dobro razpoloženemu mu ni bilo do smeha, ko se je spomnil dolgega potovanja (»Potoval sem 53 ur. K sreči zdaj vem, da dlje ne morem odpotovati, sicer bi me že resno skrbelo.«) in ob vrtoglavih zneskih, ki jih je moral odšteti za treninge na novozelandskem snegu. »Tam točno vedo, da ti lahko mastno zaračunajo, če želiš trenirati v najboljših razmerah,« je zmajeval z glavo zaradi visokih cen na tamkajšnjih smučiščih. Za najem proge na osebo je za dva tedna plačal več kot 1800 novozelandskih dolarjev (približno 1200 evrov), drage so bile tudi smučarske vozovnice, ob tem pa je seveda plačal tudi vse stroške trenerja ... »Denar me ne tišči, to lahko zagotovim. Toda k sreči sem si letos poleti zagotovil kar nekaj pokroviteljev, ki so mi pravzaprav sploh omogočili to pot,« je še povedal »brkati« mož.
Ob omembi finančnih sredstev je beseda nanesla tudi na vodstvo Smučarske zveze Slovenije (SZS), ki mu je ob osvojitvi globusa obljubljalo pomoč in nagrado. Sam si je želel le, da bi mu zveza plačala trenerja, a je, vajen praznih obljub, lahko le skomignil z rameni, ko do uresničitve ni prišlo. Tako ali tako pa se je odlično znašel sam. Z brki, izrazito štajerščino in sproščenim nastopom je namreč postal prepoznaven in mamljiv obraz za pokrovitelje. Novico o novem predsedniku je izvedel šele po vrnitvi v Slovenijo in se je razveselil, saj je prepričan, da je Primož Ulaga sposoben mož, ki dobro pozna razmere na zvezi. A mu je obenem poslal pomenljivo sporočilo: »Če bi se SZS znala odzvati in me dobro promovirati, bi tudi sama lahko imela veliko od tega. Naj premislijo, ali se jim obrestuje, da me ignorirajo.«
