Tiskane izdaje
Bil je čisto na vrhu in povsem na dnu. Sven Hannawald, nekdanji nemški šampion, se lahko med drugimi uspehi pohvali tudi s tem, da je v sezoni 2001/02 kot prvi in doslej edini smučarski skakalec zmagal na vseh štirih tekmah prestižne novoletne turneje. Le dobri dve leti pozneje je prišlo na dan, da boleha za tako imenovanim sindromom izgorelosti (burnout syndrom).
O tem, kako se je po hudem boju s samim seboj znova postavil na noge, je spregovoril tudi na petkovi predstavitvi svoje biografije »Moj polet v višave, padec in pristanek v življenju« v Klingenthalu. »Znašel sem se že na točki, ko nisem več vedel, kdo pravzaprav sem. Nisem več verjel, da lahko še kdaj zaživim normalno. Ko se zdaj ozrem nazaj, sem po eni strani celo vesel, da sem padel tako nizko, saj sem bil zaradi tega prisiljen razčistiti s samim seboj. Če bi namreč tedaj svoje težave pometel pod preprogo, ne bi ničesar rešil,« je Hannawald podoživel svoje najhujše trenutke, zaradi katerih je moral predčasno skleniti svojo uspešno športno pot.
Ob tem je razkril, da mu zdravniki sprva niso znali pomagati. »Pošiljali so me od vrat do vrat in me po pregledih prepričevali, da sem zdrav kot dren, kar me je spravljalo v vse večji obup. Čeprav sem se dotlej v družbi vedno počutil dobro, sem se začel zapirati v sobo – po možnosti čim bolj temno. Usedel sem se v kot in tam le sedel. Nikogar nisem želel slišati, kaj šele videti. Na srečo sem potem vendarle srečal ljudi, ki so mi spet pokazali pravo pot,« je hvaležen vsem, ki so mu pomagali premagati sindrom izgorelosti, o katerem se danes ve veliko več, kot se je takrat.
Na vprašanje, ali je bila cena uspeha previsoka, je odgovoril, da kljub vsemu ne bi ničesar spremenil, češ da je to pač njegovo življenje. Ponosen je na to, da mu je v športu uspelo nekaj, kar ni še nikomur drugemu, obenem pa je vesel, da je vrhunec njegovega življenja že za njim. »Tako težko pot lahko prehodiš le enkrat,« je v smučarski gimnaziji v Klingenthalu, iz katere se je izstrelil med zvezde, razmišljal 39-letni Nemec, ki je – da bi bil še naprej uspešen – hujšal do onemoglosti. Tako je leta 2004 pri svojih 184 centimetrih tehtal vsega 64 kilogramov.
»Bil sem povsem izčrpan. Čeprav sem dosti spal, sem bil nenehno utrujen in tega nisem imel več pod nadzorom. Na srečo so medtem odgovorni ukrepali in povišali indeks telesne teže (BMI), tako da ni več tako ekstremno, kot je bilo v mojih časih. Tako shiran, kot sem bil, danes ne bi imel več nobenih možnosti, ker je postala telesna moč toliko pomembnejša,« je presodil Hannawald, ki mladim športnikom, da ne bi doživeli česa podobnega, kar je moral dati on skozi, svetuje, da si ob športu najdejo še kakšno stvar, s katero se lahko zamotijo.
»Ko sem se sam prebijal proti vrhu, sem živel zgolj za skoke. Ko sem se vrnil domov s treninga ali tekme, sem se najprej usedel pred videorekorder in proučeval, kaj bi lahko naredil bolje, kakšna je skakalnica, na kateri bo naslednja tekma itn. Gregor Schlierenzauer se, denimo, ukvarja s fotografijo. Zelo pomembno je, da ne razmišljaš ves čas le o športu,« je poudaril svetovni prvak v poletih iz Vikersunda '00 in Harrachova '02, olimpijski podprvak s srednje naprave v Salt Lake Cityju '02 in dobitnik številnih moštvenih kolajn na velikih tekmovanjih za Nemčijo.
Vseh teh uspehov se še vedno spominja z velikim veseljem, saj je v njih izjemno užival. Za nameček mu je godila tudi izjemna pozornost, ki je je bil deležen. Toda od vsega najbolj vseeno pogreša občutke, ki jih je kot skakalec doživljal v zraku – zlasti pri poletih. »Takrat je veljal pregovor: večja, kot je skakalnica, boljši je Hanni. Ko vidim, kako daleč zdaj letijo na letalnicah, me sem ter tja prime, da bi to tudi sam še kdaj izkusil,« je priznal Hannawald, ki se zadnja leta preizkuša v avtomobilizmu. V letošnji sezoni je, denimo, z mercedesom SLS AMG GT3 dirkal v vzdržljivostnem prvenstvu VLN.
»Očitno sem zasvojen z adrenalinom. Po končani skakalni karieri sem sicer užival v umirjenem življenju – v sprehodih z družino in srečanjih s prijatelji. Toda na koncu dneva mi je bilo dolgčas. Zato sem potreboval nekaj vznemirljivega in to našel v dirkah. Sprva sem si domišljal, da bi bil tako hiter kot Michael Schumacher ali Sebastian Vettel, vendar sem hitro spoznal, da to pač ni mogoče,« je zaupal zmagovalec osemnajstih tekem za svetovni pokal v smučarskih skokih. Med njimi in motošportom vidi več vzporednic. »V obeh športih se je treba za zmago čim bolj približati skrajni meji dovoljenega, če jo prestopiš, pa tvegaš, da se ti kaj zgodi,« je še dejal Hannawald, ki danes – pred treningom nogometa – tehta 78 kilogramov. Potem ko se je leta 2008 razšel z Nadine Lorenz, s katero ima šestletnega sina Mattea (»Z njim nisem v najboljšem odnosu, a bom storil vse, da se bo to spremenilo.«), je zdaj srečen v zvezi z znano televizijsko voditeljico Aleno Gerber.
