Jakov Fak je pred dvema letoma razmišljal o koncu kariere

Ko se dvigne zastor nad biatlonsko sezono, se zdaj že domala desetletje pri nas v središču pozornosti znajde Jakov Fak. Športnik z dvema olimpijskima kolajnama ter dvema naslovoma najboljšega na svetu je pri svojih 32 letih z naskokom vodilni pri slovenski reprezentanci. Na uvodni srednjeevropski postaji sezone v Hochfilznu na Tirolskem smo z njim obujali spomine, obenem pa nam je govoril tudi o tem, da pri 32 letih še vedno ohranja visoke tekmovalne cilje.
 

Jakov, z vami smo se nekajkrat pogovarjali, še preden ste uradno prestopili od hrvaške reprezentance k slovenski, nato pa decembra 2010, prav tukaj v Hochfilznu, ko ste že zablesteli pri naši izbrani vrsti – kako se zdaj ozirate na to »devetletko«?

Marsikaj se je dogajalo v vsem tem obdobju, res bi se lahko o tem pogovarjala dneve in noči, dobri trenutki so se prepletali s slabimi. A predvsem se vedno rad spominjam teh prvih, prav ti so tisti, ki me ženejo naprej, da bi vztrajal pri ambicioznih tekmovalnih ciljih v biatlonu.
 

Toda če zdaj zasučete časovni stroj za dobrih devet let v preteklost, se morate spomniti vseh tistih težav, tudi s političnim ozadjem, ki so spremljale vaš prestop v Slovenijo. Vemo, da so vas trenerji in športni funkcionarji pri nas poskusili kar najbolj zaščititi in oddaljiti od zapletov, pa vseeno nas zanima, koliko vas je vse skupaj obremenjevalo in motilo pri pripravah na sezono?

Med vsemi, ki smo bili vpleteni v vse to dogajanje, sem prav jaz z družino doživljal najhujši stres. Toda relativno zgodaj sem vedel, kaj si želim v vrhunskem športu, zato sem vedno na svoji ambiciozni poti vztrajal. Menim, da sem si po prihodu v Slovenijo ustvaril spoštovanja vredno kariero, zato zdaj lahko mirno ta prestop označim kot pravo potezo.


 

Vendar vam vsaj v prvem letu ali dveh ni bilo lahko, iz vaše domovine so vam nekateri pripisovali oznako izdajalca?

Biatlonu je pripadala vloga marginalne športne panoge na Hrvaškem, nekateri so jo začeli spoznavati, ko sem osvojil najprej kolajno na svetovnem prvenstvu in nato še na olimpijskih igrah. V smučarskem športu je to za Hrvaško, takoj za dosežki izjemne družine Kostelić, največji uspeh doslej. In namesto da bi takrat gradili na tem lepem temelju, med funkcionarji ni bilo nikakršnega premika. Biatlon je izstopil iz smučarske zveze, vodilni so delali po svoje, niso hoteli sodelovati z Vedranom Pavlekom. Prepričan sem, da bi bilo z njim tudi za biatlon precej bolje, kot je bilo. Mar tudi manjše ekipe ne potrjujejo, da je mogoče nekaj doseči? Seveda so Norveška, Nemčija, Švedska in še kdo predaleč, a ne bi si smeli dovoliti takšnega sesutja. Jaz sem sledil svoji športnim ciljem in jih tudi dosegel, ti funkcionarji pa niso dosegli ničesar ...


 

Toda, kot opažate, se tudi v slovenskem biatlonu ne pretakata med in mleko: pri nas ohranjamo tradicijo, imamo pravzaprav imeniten center na Pokljuki, bliža se svetovno prvenstvo, a vseeno ni želenih dosežkov. Vam že dolgo pripada vodilna vloga, drugi so realno daleč od vrhunskih dosežkov – kako to?

Če sem iskren, sem bil vedno bolj osredotočen nase, na svoje tekmovalne izzive in visoke cilje. Ko pa se ozrem k celotni podobi slovenskega biatlona, bi bilo res lahko vse skupaj bolje, najbrž pa tudi slabše, Zakaj? Težko sodim o drugih. Zase mislim, da sem svojo nalogo pri slovenski reprezentanci dobro opravljal, mnogi, ki so delovali na zvezi v teh letih, pa si morajo sami nastaviti ogledalo in si tam poiskati odgovor. Jaz se vendarle kosam s svetovno elito, nekateri pa ostajajo na ravni državnega prvenstva.


 

Sicer pa ste se že pred štirimi leti, po tistem naslovu svetovnega prvaka v Kontiolahtiju na Finskem, javno borili za spremembe in bolj temeljito strategijo biatlonske reprezentance v cilju približevanja vodilnim velesilam.

Motilo me je hitro zadovoljstvo. S prvenstva smo se denimo vrnili s kolajno, pa je bilo vse lepo in prav. Seveda je skromnost lepa lastnost, toda obenem sem razmišljal, da si kot športnik vedno želim biti boljši, napredovati iz dneva v dan. Zato sem se tudi oziral za okrepitvami z različnih področij, jih tudi našel, pa nisem naletel na navdušenje. Takrat je bilo naše vodstvo jasno: sistem bo deloval tako in nič drugače, ti pa zgolj v okviru tega lahko iščeš svoje možnosti. Lahko si priznam, da sem tudi jaz storil kakšno napako, a obenem sem bil edini s pogumom za spremembe.


 

In za veliko spremembo ste se nato odločili leta 2017, ko ste se vrnili k Urošu Velepcu, takrat trenerju pri ukrajinski ženski reprezentanci – kako se spominjate tistih prvih dni po tej novi selitvi?

Pravzaprav je bilo podobno kot takrat, ko sem začel kot hrvaški reprezentant trenirati pri slovenski izbrani vrsti. Bil sem pridruženi član, čakal, da so najprej drugi opravili svoje naloge, šele nato mi lahko trener nameni pozornost. Obenem pa sem občutil svoj osebni mir. Ocenil sem, da je napočil čas za spremembo. Dva meseca sem se moral na zvezi boriti, da sem lahko odšel k Urošu. Tistih sestankov s pogajanji se najraje ne bi spominjal. Prerekaš se dve uri, pa ne dosežeš ničesar. Veste, po enem od takšnih sestankov sem se odpravil na trening, bil sem tako sesut, da me je med vadbo obšla slabost, v hipu sem začel bruhati. Polno glavo sem imel težav, razmišljal o tem, ali je to sploh mogoče. Takrat ni bilo več druge poti: dejal sem jim, ali me bodo pustili trenirati z Velepcem pri tuji ekipi ali pa bom kar takoj sklenil svojo športno pot.


 

Kdo je bil tisti, s katerim nikakor niste mogli najti skupnega jezika?

Takrat je zbor za biatlon pri zvezi vodil Marko Dolenc. Motilo me je, ker sem vedno znova dobil nikalen odgovor. Bil je nekoč sam tekmovalec, povsem sem si na jasnem, da v novi vlogi razmišljaš drugače, toda da se nočeš premakniti od vnaprej začrtane poti za korak v levo ali v desno, mi ni šlo v račun. Po tej plati je bilo nekoč sodelovanje s Petrom Zupanom vendarle drugačno. Poskusil ti je prisluhniti, vsi skupaj smo se trudili najti pot k uspehu.
 

Pa ste resno razmišljali o slovesu od biatlona?

Povsem resno. To sem bil pripravljen storiti. Dve leti sem se boril, da pridem na zeleno vejo po vseh zdravstvenih težavah in ko sem pozneje v novem okolju začel uresničevati cilje, sem pri priči začutil olajšanje. Pa je bilo zame vse prej kot preprosto. Prišel sem k tuji ekipi, takrat nisem obvladal ruskega jezika, ves čas sem bil sam. Ko sem prišel k slovenski vrsti, sem se ob prostem času zabaval in smejal v fantovski družbi, denimo z Vasjo Rupnikom in Janezom Maričem, trenirali smo skupaj, tukaj je bilo z ukrajinsko žensko vrsto povsem drugače. Šel sem na prvi zbor v Estonijo, nikogar z izjemo Uroša nisem poznal, a sem veslal, kolesaril in namenjal resno pozornost treningu za olimpijsko sezono z željo po uspehu. Doma me skorajda ni bilo več. Kapo dol moji ženi, da je vse to prenašala. Takrat povrhu še z najino prvo hčerko Mio. Zdaj imava še Lucijo, vsekakor pa se je zgodba tako zasukala, da smo zdaj več skupaj.


 

Velepec se je vrnil k slovenski reprezentanci, vi ste se preselili iz Gorskega Kotarja in nato iz stanovanja v Ljubljani v hišo na Gorenjsko – kako ste se privadili na novo okolje v Lescah?

Veste, kaj mi je všeč: ko gremo na tekme v Avstrijo, Nemčijo ali Italijo, me zadnjega poberejo, pa ob vrnitvi sem prvi doma (smeh). No, če se zresnim: imenitno je že zaradi logistike mojega treninga in bližine Pokljuke. Predvsem pa sem vesel, ker zdaj živimo v zdravem in lepem okolju, ljudje in odnosi med njimi v soseski so prav imenitni. Priznam, po tej plati sem imel precej sreče.
 

Tudi zdravi delujete bolj kot pogosto v zadnjih letih?

Zaenkrat se res ne morem pritoževati, v preteklosti, žal, ni bilo tako. Tudi psihično me je marsikaj dotolklo. Ob slehernem neuspehu sem doživel hudo razočaranje, sram me je bilo pred javnostjo, pokrovitelji. Nazadnje pa sem v vsem dolgem pripravljalnem obdobju zaradi krajše viroze izpustil le tekmo državnega prvenstva na Pokljuki,a sem nastopil nato za domače naslove med smučarskimi tekači, tako da brez prvenstva le nisem ostal (smeh).


 

Začetek te sezone svetovnega pokala pa je bil nato vse prej kot spodbuden, zataknilo se vam je pri servisu, v nasprotju z odlično soboto v Hochfilznu ste bili videti na Švedskem povsem nekonkurenčni. Kako se zdaj, s časovne razdalje dobrega tedna, ozirate na to?

Priprava na sezono je bila dobra, o tem sem prepričan. Bilo je tudi nekaj sprememb v treningu, denimo na atletskem štadionu. Toda potem doživiš uvodni spodrsljaj servisa in dejansko začneš ugibati, če si sploh konkurenčen. Razočaranje je bilo izjemno, pravzaprav že kar pri prvem strelskem postanku, kamor sem pritekel s takšnim zaostankom, da ti ni treba imeti Einsteinovega matematičnega znanja, da bi spoznal, kako ni več možnosti za napredovanje. Tukaj pač ni tega, da bi kdo zgrešil vrata in zato predčasno končal tekmo.
 

Že razmišljate o za vas najbrž edinem svetovnem prvenstvu na domačem snegu, februarja 2021 na Pokljuki?

Predvsem je to lepa priložnost za biatlon, da si pribori še vidnejše mesto na slovenskem športnem zemljevidu. Za nas, torej tekmovalce, ne bo preproste naloge, doma je ponavadi breme še hujše kot na tujem. A verjamem, da bomo dovolj močni. Zase si želim, da bi se na Pokljuki boril za kolajno. Obenem bi bilo lepo, ko bi tudi ekipno delovali konkurenčno. Včasih pri mlajših pogrešam več ambicioznosti. Ko sem kot mladinec gledal TV prenose biatlonskih tekem, sem sanjal o tem, da bi se kar najhitreje pridružil eliti. Zdaj med njo še vedno uživam, verjamem, da bo še dolgo tako. Ko pomislim, da je moj nekdanji reprezentančni sostanovalec Janez Marič tekmoval še pri 40 letih, si oddahnem, saj imam v tem primeru pred seboj še dvakratno udeležbo na olimpijskih igrah (smeh).