Kolajna medvedja usluga slovenskim skokom?

Slovenski smučarski skakalci so, kakor je po sobotni moštveni tekmi na veliki napravi na Holmenkollnu zadovoljno ugotavljal glavni trener naše reprezentance Matjaž Zupan, na 48. svetovnem prvenstvu v nordijskem smučanju resnično stopnjevali svoje nastope in za slovo od norveške prestolnice z bronasto kolajno osvojili (veliko) več, kot je bilo od njih mogoče pričakovati v najlepših sanjah. Toda kljub vsemu zdaj ne gre zganjati pretirane evforije. Bolje bi bilo iz previdnosti ostati na trdnih tleh, kajti že konec tega tedna se lahko slovenski junaki iz Osla znova vrnejo v kruto realnost na tekmovanju za svetovni pokal v Lahtiju.

Da ne bo kdo mislil drugače; tretjega mesta Jerneja Damjana, Roberta Kranjca, Petra Prevca in Jurija Tepeša sem se izjemno razveselil. Kolajno iz srca privoščim vsem štirim in vsakemu posebej; v soboto so si jo tudi zaslužili, saj so izkoristili izjemno priložnost, ki se jim je ponudila. Vendar je treba ob tem pripisati, da so imeli – roko na srce – tudi velikansko srečo, čeprav se Franci Petek, športni direktor za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo pri SZS, s tem ne strinja.

Boginja Fortuna je bila v soboto v meki nordijskega smučanja slovenskim skakalcem naklonjena kot že dolgo ne. Pa ne toliko zaradi majhne prednosti (pičle 0,7 točke), ki so jo imeli pred četrtouvrščenimi Nemci, kot zavoljo tega, da so bili prireditelji zaradi spremenljivih vetrovnih razmer prisiljeni odpovedati finale. Težko je namreč verjeti, da bi bili Zupanovi varovanci, ki že vso sezono vse preveč nihajo v formi, v drugo sposobni ponoviti nastope iz uvodne serije in ubraniti tretje mesto.

Pomisleke imam predvsem zaradi obeh posamičnih tekem, na katerih se naši reprezentanti – kot že vso zimo – nikakor niso mogli postaviti po robu največjim svetovnim asom. Na srednji napravi je slovensko čast reševal (ni je pa tudi rešil) Prevc, ki je bil s 17. mestom celo naš edini finalist. Na veliki skakalnici so Zupanovi izbranci sicer nastopili bolje, a so bili kljub temu znova kar precej oddaljeni od vrha. Za nameček so spet kar precej zaostali za posamičnimi cilji (eno uvrstitvijo do šestega mesta in dvema do dvanajstega), ki jih je pred odhodom na 48. nordijsko SP določilo strokovno vodstvo s trenerjem na čelu.

Prav zato ocenjujem, da so bili sobotni skoki Kranjca & Co. zgolj prebliski, na ponovitev katerih bo potrebno spet čakati celo večnost. Še več; bojim se celo, da so naši junaki slovenskemu skakanju predvčerajšnjim nehote naredili medvedjo uslugo. Z bronasto kolajno bodo skušali namreč odgovorni pod preprogo pomesti številne napake in nadaljevati – z redkimi svetlimi prebliski – neuspešno pot proti Sočiju. Upam, da se motim.