Kopitar: Lepo je živeti otroške sanje

New York – Vrvež v slačilnici po uvodni predstavi hokejistov Los Angelesa v New Yorku ni dovoljeval podrobnejšega pogovora z Anžetom Kopitarjem, udarnim slovenskim asom ledenih ploskev, druga tekma v največjem ameriškem mestu pa je bila tik pred vrnitvijo Kraljev v Kalifornijo, potem ko so bili dolge tri tedne na preizkušnjah na vzhodni polovici NHL. Vendar pa se je naš vodilni hokejist, ki vedno znova očara tudi z izjemno prijaznostjo ter sproščenostjo ob ledu, Delu namenil posebni dve uri pogovora v newyorškem hotelu, kjer je s soigralci bival od četrtka do sobote, torej ob gostovanjih pri NY Rangers in NY Islanders.

Pod dolgo turnejo ste potegnili črto na Long Islandu, ko vam zlepa plošček ni hotel v mrežo, sicer pa je opazna dobra volja v vašem taboru, saj ste 11 tekem zapored, med njimi kar 10 na tujem, ostali brez poraza v rednem delu.

Očitno je prav ob koncu na plano udarila vsa psihična izčrpanost dolgega niza gostovanj. Nekateri so sanjali le še o vrnitvi domov. Res so tu potovanja med prizorišči krajša kot v naši zahodni konferenci, pa vendarle nenehne menjave dvoran in hotelov zahtevajo še posebno zbranost. Povrhu smo na koncu naleteli prav na NY Islanders, za katere je najbrž končnica že predaleč. Zato so igrali še bolj sproščeno. In ko ti za nameček tekmec zabije uvodni gol z igralcem manj, se ti hitro sesujejo vsi načrti.

Omenili ste končnico, kakšni ostajajo spomini na vaš lanskoletni premierni nastop med najboljšimi 16 klubi?

Takrat mi je bilo seveda žal hitrega slovesa, a šlo je za nepozabno izkušnjo. Vedno sem si mislil, da marsikdo pri opisovanju tekem in ozračja končnice pretirava. Toda zgodbo sem nato lani doživel sam, povrhu še v hokejsko zapriseženi Kanadi. Tekem z Vancouvrom ne bom pozabil nikdar. Sicer je že sleherno gostovanje v katerem koli od kanadskih mest za hokejista praznik. Tudi v Madison Square Gardnu sem nazadnje užival, le moti me kar pretirani vrvež na ulicah New Yorka. Rad igram tudi v Minnesoti ali Detroitu, v Philadelphii pa me navijači pri priči spomnijo na jeseniške – hitro so evforični, a obenem tudi zelo kritični. In naši v Los Angelesu? Zvesti so moštvu, a na tribunah jih v prvih desetih minutah pogrešam. Takrat namreč še čakajo v dolgih vrstah za hrenovke, pokovko, krompirček. Vedno znova pa sem vesel slovenskih zastav, ki jih opazim v občinstvu.

Kaj pa vaš drugi nastop doslej na prestižni tekmi All Star? Dvakrat ste se vpisali med strelce, najbrž bo spomin ostal nepozaben.

Ko pomislim, da sem zadel prvi gol na tekmi, je zgodba še posebej lepa. Predvsem pa sem takrat ob koncu tedna, po katerem se je začel prav ta naš dolgi niz gostovanj na vzhodu, zares užival. Bolj kot ob svojem premiernem nastopu. Takrat sem bil namreč kar preveč neučakan, odprtih ust v slačilnici spremljal pogovore med dolgoletnimi asi NHL, nisem niti poznal protokola. Zdaj pa je bilo zame že vse skupaj precej sproščeno, z veliko žlico sem zajemal navzočnost med najboljšimi hokejisti na svetu.

Pa tudi sicer ste videti sprošče ni in dobre volje. Kaj botruje temu – Los Angeles, urejeno življenje vrhunskega športnika, dobre predstave moštva, ki ohranja povsem realne možnosti za uvrstitev v končnico?

Nad ničemer se ne morem pritoževati. Po hokejski plati bi rad bil pogosteje med strelci. Tudi na teh gostovanjih sem bil pogosto na ledu, ponujale so se mi priložnosti, a nazadnje v Madison Square Gardnu ni šlo niti pri kazenskem strelu, zato nisem več prepričan, da me bo trener naslednjič določil za izvajalca. A kakorkoli, lepo je igrati hokej v sončni Kaliforniji, uresničevati sanje iz otroških dni, uživati pozornost najbližjih, botrovati veselju privržencev v domovini.

Vaš najzvestejši doma je, kolikor vemo, stari oče Alojz, nekoč tudi dopisnik Dela z Jesenic. Si še vedno krajša noči z ogledom vaših tekem?

Ne moreš verjeti, ampak res vstane za vsako tekmo. Stara mama pospremi zadnjo tretjino, Alojz oz. Luj, kot ga poznate po vzdevku, pa se ne da – do potankosti še naprej spremlja sleherni moj korak na ledu. Pa ni edini. Res mi je v ponos, da se ljudje sredi noči zbujajo zaradi mojih tekem, četudi mi včasih to sploh ne gre v račun. Vsakdo potrebuje počitek, kar težko si predstavljam, da bi sam vstal v temni noči, prižgal televizijo ali računalnik in gledal hokej. Pa naj bo še tako vrhunska tekma (smeh).

Ampak zdaj pa po TV spremljate tekmovanja v golfu, kajne?

Drži. Ko sem prišel v Los Angeles, je moj sostanovalec Brian Willsie, nekoč tudi Olimpijin hokejist, v prostem času nenehno doma gledal prenose turnirjev v golfu. To mi ni šlo v račun, poskusil sem se mu pridružiti pred televizijo, a mi je bilo pri priči dolgčas. Nisem se hotel prepirati z njim, raje sem šel na sprehod. Zdaj ko igram golf tudi sam, me ta panoga zares zanima. Spremljam jo že prav podrobno, tudi na TV, kolikor mi pač dopušča čas. Obenem me veseli, da se brat Gašper, oče Matjaž in punca Ines prav tako preizkušajo v golfu, le mame Mateje ne moremo prepričati – pravi, da to ni za njo. Doma pa uživam, ko na Bledu udarjam po žogici s hokejskimi prijatelji, Marcelom in Davidom Rodmanom, Jurijem in Boštjanom Goličičem.

Toda v ZDA ste dejansko našli svoj drugi dom. Življenje športnika je seveda nepredvidljivo, pa vseeno – bi ostali v Los Angelesu tudi po koncu svoje hokejske poti?

Težko je najti odgovor na to vprašanje. Nič nam ne manjka, počutimo se dobro, uživam pri moštvu Kraljev, toda tudi sleherna vrnitev v domovino me zelo razveseli. Pri svojih 23 letih pač razmišljam še o dolgem nadaljevanju hokejske poti, če pa pogledam iz zdajšnjega zornega kota, bi vendarle po koncu kariere živel doma. Seveda pa je življenje nepredvidljivo, po slovesu od hokeja bo več časa za družino in druge dejavnosti.

Pa vas karkoli moti v ameriškem okolju?

Pravzaprav nič. Sem zelo prilagodljiv, pri šestnajstih sem bil sam v tujini, na Švedskem spoznaval druge navade, kulturo, jezik, odgovornost, kar mi je nedvomno pomagalo tudi pri privajanju na novi vsakdan v ZDA.

Doma pa bi vas radi videli zelo kmalu po koncu rednega dela v NHL, pod selektorskim vodstvom vašega očeta na SP v Bratislavi …

Z očetom se zdaj res še ne pogovarjam o reprezentanci, le ko se vrne s priprav v Sloveniji, mi kaj pove o posameznih igralcih in ozračju. Zame je poglavitni cilj igrati dobro v Los Angelesu in se uvrstiti v končnico. Od časa pa bo nato odvisno, kako in kaj. Za Slovenijo sem vedno rad igral, tudi v prihodnje bo tako. A da bi moj prihod tik pred zdajci preurejal uigrane trojke, bi me zelo motilo. Ne bi rinil z glavo skozi zid, bom pa pomagal, če bo to omogočal čas.

Pa ste o tem že kaj govorili tudi z vašim slovaškim soigralcem Michalom Handzušem, ki je v mislih zagotovo razdvojen med končnico NHL in prvenstvom v svoji domovini?

O SP se res še nisva posebej pogovarjala, verjamem pa, da bi tudi on še kako rad nastopil za svojo reprezentanco.

Morda pa se oba vrneta v Evropo šele junija.

Uf, to bi pa moral biti res zelo dober razlog za tako pozno vrnitev …