Koroški feniks 
iz pepela na prestol

Odločna Črnjanka se je z veleslalomsko zlato kolajno na SP zapisala med legende slovenskega alpskega smučanja, ob bok dolgo nedosegljivim uspehom Mateje Svet. A še bolj kot s težo in količino kolajn Tina navdušuje z izjemno vztrajnostjo in voljo, s katero se je pobrala že iz marsikaterega brezna in se iz njega kot feniks povzpela na svetovni vrh.

Objavljeno
18. februar 2011 09.58
Š. Ro., delo.si
Š. Ro., delo.si
Garmisch-Partenkirchen – Njena smučarska pot se je začela na pobočjih Črne na Koroškem, kjer je z očetovo pomočjo naredila prve zavoje, se vpisala v tamkajšnji smučarski klub, od tod pa se nato hitro vzpenjala po stopnicah uspehov. Nadarjenost, ki jo je kazala na otroških in mladinskih tekmovanjih, ji je hitro odprla vrata reprezentance. Kako hitro se je vzpenjala med najboljše, govori tudi podatek o njenih prvih tekmah na mednarodni ravni – leta 1998 je kot 15-letnica na tekmah FIS v Val Thorensu s številko 129 zmagala v veleslalomu in bila dan zatem še druga s številko 125.

Ko se je tako še rosno mlada pridružila reprezentanci, je bila skorajda osamljena predstavnica svoje generacije, smučarsko znanje pa črpala iz izkušenejših predhodnic iz roda »vražjih Slovenk«. Že leto za tem se je prvič preizkusila tudi na tekmi svetovnega pokala, prve točke pa si je prismučala v Söldnu leta 2000. Avstrijski ledenik je bil dve leti pozneje prizorišče tudi njene prve zmage na tekmah najvišje ravni. Še ne 20-letni Mazejevi se je tako odprlo smučarsko obzorje, kot prava veleslalomska mojstrica pa je blestela zlasti v sezoni 2004/05, ko je v mesecu dni nanizala kar tri zmage. Uspešen niz je prenesla tudi v začetek nove, olimpijske sezone, a ji je prvi test velikih tekmovanj spodnesel tla pod nogami.

Mazejeva tedaj ni prenesla pritiska velikih pričakovanj, vse od Torina 2006 pa vse bolj tonila v brezno povprečnosti, iz katerega ni našla več izhoda. Dve leti pozneje pa je v St. Moritzu zanjo vseeno (dobesedno) posijal žarek upanja s senzacionalno zmago v smuku. To ji je vlilo moč in pogum za naslednji pomemben korak – samostojno pot, na katero ji je pomagal kondicijski trener in njen spremljevalec Andrea Massi. Skupaj sta začela pisati novo, srebrno obdobje Tine Maze s kolajnami na SP 2009 v Val d'Iseru in na OI 2010 v Vancouvru.

Že pred novo sezono je dejala, da je čas še za korak višje. Četudi je v tej zimi večkrat pregorela v preveliki želji po uspehu in pod težo visokih pričakovanj, je premagala tudi to oviro in v velikem slogu obrnila nov list svoje debele knjige uspehov.