Košir: Stvari se hitro spreminjajo, mi pa jim ne sledimo

Zlata kolajna Tine Maze v Garmisch-Partenkirchnu je bila vrhunec alpskega smučanja v samostojni Sloveniji. Tudi Jure Košir, zadnje leto predsednik zbora za alpsko smučanje pri Smučarski zvezi Slovenije, jo je enako doživel. Pravi, da se ne zavedamo veličine in posebnosti tega dosežka. »Razlika med srebrom in zlatom je ogromna na vseh ravneh. Svet slavi le šampione, in to Tina je,« je bil navdušen nosilec slovenske kakovosti v prvih letih samostojnosti in ta čas najbolj odgovoren človek za slovensko alpsko smučanje. Upa, da bodo Tinini uspehi alpskemu smučanju dali nov zagon, predvsem pa privabili nove talente.

Kako ocenjujete GAP 2011?

Generalno gledano je bil uspešen, saj smo dosegli štiri najboljše uvrstitve v zgodovini svetovnih prvenstev. Tina je bila izjemna v vseh disciplinah, v celoti pa so bili nastopi preostanka reprezentance z nekaj izjemami nad tistim, kar se je dogajalo med sezono. Zelo sem zadovoljen tudi z vrhunskim smukom Andreja Šporna ter odličnimi nastopi Maruše Ferk v kombinaciji in v smuku.

Mazejeva in Šporn pa nista zakrila črnih lis. Tisto, kar je slovensko smučanje vedno krasilo – slalom in veleslalom –, je zdaj v ozadju.

Veleslalom je resnično zelo slab. Vendar to ni letošnja zgodba. Začela se je že leta 1998, ko sem še jaz tekmoval. Preveč stvari se je prepuščalo naključjem, premalo se je polagalo na spremembo tehnike. Zaostajali smo za svetom. Pri veleslalomskem nastopu Matica Skubeta so se najbolj videle slovenske pomanjkljivosti. Na prvi, manj zahtevni progi je bil zelo dober, na drugi, precej težji, pa se je izgubil. S tekmovalci, ki prihajajo, bo treba trdo delati, da se vrnemo tja, kjer smo nekoč bili.

Slovenija je nekoč veljala za trenersko trdnjavo, iz katere je svet črpal znanje. Danes slovenske smučarske šole ali doktrine ni, mar ne?

Najbolj me bode v oči tehnika smučanja. Nobenega dvoma ni, da smo Slovenci veliko izgubili v stroki, v kateri smo bili včasih med najboljšimi na svetu. Stvari se hitro spreminjajo, mi pa jim ne sledimo. Postaviti moramo novo doktrino slovenskega smučanja. Zelo težko pa jo je narediti v enem mesecu, kot smo imeli na voljo junija. To je daljši proces. Dejstvo pa je, da se od kluba do kluba uči drugačen način smučanja.

Na račun strokovnega sveta je bilo zadnje čase precej očitkov, še zlasti trenerjev. Pravijo, da so obljube bile, njihovi načrti dobri, strategije zveze pa ni bilo.

Strategija tekmovalcev v svetovnem pokalu je zelo jasna – doseči najboljše rezultate z optimalnim treningom. Menim, da se je strokovni svet v zadnjem letu dni preveč ukvarjal z zadevami, ki niso povezane in ne sodijo v stroko. Na trenutke je bilo to za njih zelo obremenjujoče. Tudi zame in za vodjo strokovnega sveta Miho Verdnika. Strokovni svet mora biti predvsem v oporo trenerjem. Nekateri so dobili, kar so želeli, drugi pa te podpore oziroma povratnih informacij niti niso želeli. V športu ni naključij.

Vsi trenerji so dobili odpoved. Gre za manevrsko potezo zaradi trimesečnega odpovednega roka in ustvarjanja prostora za pogovore s tujimi trenerji?

Povedal bi, da je to le eden izmed ukrepov rebalansa proračuna. Tudi ekipe ne bodo tako številčne, kot so bile v tej sezoni, saj smo podprli tudi nekatere tekmovalce in tekmovalke, ki niso imeli izpolnjenih kriterijev. V odpovedi je zapisano, da bodo pogodbe sestavljene na novo oziroma, da ta odpoved nima ničesar z uspešnostjo trenerjev. Njihovo delo bomo ocenili na koncu sezone.

To torej ni nezaupnica stroki.

To nikakor ne pomeni, da bodo vsi trenerji šli. Kar nekaj jih bo dobilo nove naloge. Kot rečeno, to ni stvar enega človeka. Uspešnost ekip se bo zelo jasno videla po tem, kakšne rezultate bodo dosegli tekmovalci.

Ko ste prevzeli funkcijo prvega moža alpskega smučanja, ste sprejeli tudi vso odgovornost.

Od nje ne bežim, ker sem najbolj odgovoren za vse, kar se v alpskem smučanju dogaja. Ob koncu sezone bodo ocenjevali tudi moje delo in delo alpskega odbora. Svetovno prvenstvo je bilo sicer nadvse uspešno, vendar pa s sezono ne morem biti zadovoljen. Vsekakor je bila moja želja delovati v dobro športa, pomagati z izkušnjami in dobro voljo ter povezovalnimi sposobnostmi, za katere menim, da jih imam. Želim delovati druževalno, ne razdiralno. Slovenci imamo tendenco, da gremo vsak svojo pot, kar pa ni prav. Vendar si nisem mislil, da bom moral skakati čez toliko »kucljev«. Resnično sem bil presenečen, koliko časa porabim za sicer prostovoljno funkcijo.

Nekatere obljube iz programa ste izpolnili: sodelovanje z ekipo A-Maze, zvišanje proračuna za pripravo reprezentance ... Kaj pa pravite na rdeče številke – 300.000 evrov – alpskega dela ob koncu sezone?

Vesel sem, da smo Tino vrnili pod okrilje reprezentance. V poslovno delovanje zveze nisem vključen, niti nočem biti. Številke so prikazane takšne, kot dejansko so. Nepričakovane stvari so se zgodile v načrtovanju. Na nekatere stroške nismo računali. Nekaj več je šlo za snežne priprave, pa tudi za opremo in finančne obveznosti za nazaj. Pričakujem boljše sodelovanje skupnih služb in alpskih disciplin, da bodo vodje ekip poznali dejansko stanje, oziroma vedeli, koliko denarja imajo na voljo. Bom zelo odkrit. Rad bi, da se še izboljša proračun alpskih disciplin. Zaradi zahtevnosti je naš proračun znotraj zveze premajhen. V primerjavi z drugimi ekipami smo malčki. Tudi znotraj alpskega odbora, v katerem predsedujem, bi rekel, da premalo gledamo na prihodnost, na strategijo naslednjega obdobja. Preveč je trenutnih interesov. V smučanju ni bližnjic. Tendenca slovenskega športa je vrtičkanje v svojih okvirjih, pa naj si gre za klubske interese ali starševske.

Prihaja zelo nadarjen rod z Boštjanom Klinetom, kaj mu napovedujete?

Boštjan Kline je vzor športnika, ki ima poudarjeno željo biti najboljši na svetu. Je športnik, ki ga je treba nadzorovati, da ne bi preveč delal. Resnično ga je veselje gledati, dve zlati kolajni v hitrih disciplinah pa sta velik uspeh, ki odmeva po vseh reprezentancah. Matic Skube bi lahko v svetovnem pokalu tudi zmagal, če bi nizal take nastope kot v Adelbodnu na drugi progi. Pri ženskah smo imeli s Tino Robnik prvič tekmovalko, ki bi se lahko borila za skupno zmago v evropskem pokalu, a se je na žalost hudo poškodovala. V nižji kategoriji izstopa Eli Plut.

V slovenskem športu se je velikokrat izkazalo, da je vpliv starejših bolj negativen kot pozitiven, ker dušijo ambicije mlajših. Kaj boste z rodom Aleša Gorze, Mitje Dragšiča in Bernarda Vajdiča, ki že krepko grabi k upokojitvi?

Ne vem, kakšni so njihovi načrti, oziroma kdo bo izpolnil kriterije za prvo selekcijo. Veliko bo odvisno tudi od proračuna za naslednjo sezono. Zanesem se na izkušnje in mnenje članov strokovnega sveta, sploh tistih, ki so dolga leta delali s tekmovalci.

Kaj pa je z najbolj nadarjeno slovensko smučarko doslej, petkratno mladinsko svetovno prvakinjo Ilko Štuhec?

Ilka je imela veliko smolo s poškodbami kolena, vendar jo še vedno vidim kot biser slovenskega smučanja. Držim pesti, da se bo spravila na raven, ko bo lahko spet tekmovala tako, kot zna.

Če smo vas prav razumeli, boste naredil vse, da bo imel prihajajoči rod najboljše možnosti za napredovanje.

Vsem bomo zagotovili kakovostno delo. Vendar to ni dovolj. Tudi sami bodo morali priti do tega, da pot v vrh ni tako enostavna, kot si mislijo. Najbolj pomembno pa je delo, delo in spet delo. In nenazadnje pravilno delo. Mnogo stvari sestavlja mozaik uspeha – od življenja športnika do podpore doma, bližnje in širše okolice ter želje in vizije. To so stvari, ki se morajo poklopiti. V športu ni naključij.

Težava mnogih slovenskih smučarjev je pristop.

Vsak mora priti do tega, da je treba v celoti vložiti svoje življenje za dosego vrhunskega rezultata. Popolnoma vse je treba podrediti temu. Pa še srečo moraš imeti, da nimaš poškodb. Želel bi, da to naši mladi smučarji spoznajo. Ne bi rad posploševal, vendar je v reprezentanci prav gotovo nekaj tekmovalcev, ki tega še niso spoznali.

Tina Maze in njena ekipa bi bila lahko vzor vsem. V smučanju so 24 ur na dan, Tina pa je tista, ki narekuje trenerjem ritem dela. V Sloveniji že nekaj časa velja, da trenerji preveč »ujčkajo« posameznike in jih tako športno-osebnostno spravljajo v zelo podrejen položaj v primerjavi s konkurenco.

Velikokrat se zgodi, da samostojna pot tekmovalce tako motivira, da iz sebe iztisnejo vse, kar imajo. V isti sapi ugotavljam, da je bilo več privatnih ekip neuspešnih kot uspešnih. Ko tekmovalec vse posveti svojemu športu, je uspešen. To se je navsezadnje videlo tudi pri meni. Bila so dolga obdobja, ko je bilo smučanje edina stvar v mojih mislih. In takrat so bili tudi najboljši uspehi. Ko pa ni bilo več stoodstotne osredotočenosti, so bili rezultati slabši.

V izjemno široki paleti slovenskih športov smučanju mnogi odrekajo tisto, kar so mu nekoč vsi pripisovali: da je nacionalni šport.

S tem, ali je alpsko smučanje slovenski prvinski šport, se ne ukvarjam. Ti pogovori so nesmiselni in mlatenje prazne slame. Dejstvo pa je, da je smučanje zgodovinsko povezano s slovenstvom. Tako kot vsi športi gre gor in dol. Enkrat smo mi po kakovosti na vrhu, drugič so drugi. V smučanju se moramo predvsem ukvarjati s tem, kako omogočiti čim večjemu številu nadarjenih fantov in deklet, da se prebijejo v svetovni vrh.

Kolajne Tine Maze so spet obudile zanimanje za alpsko smučanje. Kaj bo prineslo Tinino zlato?

Prepričan sem, da bo pripomoglo k širjenju baze. Vendar moramo narediti še marsikaj drugega, da se bo več otrok odločilo za smučarski šport, ki je lep, a zahteven in drag.

Ekipa A-Maze je zadovoljna s podporo smučarske zveze. Pa vendar, če hoče v boj za veliki globus, bo potrebovala še dodatno pomoč, predvsem v trenerskem kadru.

Tinine programe smo podprli po najboljših močeh. Žal ta podpora ne more iti v višave, ker je naš proračun zelo omejen. Pomagali ji bomo še naprej, kolikor bomo zmogli.