Matjaž Debelak se še čudi psihologovi jasnovidnosti

Srečala sva se v za oba domačih hribih v Zgornji Savinjski dolini, prav na strmini, na kateri si je nekdaj prvič pripenjal smuči in s prijatelji izdeloval skakalnice iz snega. Nekdanji uspešni slovenski olimpijec, dobitnik brona in ekipnega srebra na OI 1988 v Calgaryju, je danes družinski človek, oče petih otrok in lastnik športne trgovine.

Čeprav živi v Juvanju pri Ljubnem ob Savinji, je sam izrazil željo za srečanje v Lučah, od koder prihaja njegova mama in kjer je v otroštvu preživljal brezskrbne počitnice. Na tistem bregu danes živi majhno smučišče, zato je na njem še vztrajala izginjajoča odeja umetnega snega. Njegovi dve hčerki in njuna prijateljica so se z veseljem predajale snežnim radostim, sam pa se je zazrt v Raduho predajal spominom iz otroštva. Tu je nekdaj naredil prve smučarske korake. »Tu smo se kot otroci smučali, delali skakalnice iz snega. Tukaj in v domačih Braslovčah. Skakalo je celo sorodstvo, to je bilo tedaj za nas največje veselje,« je povedal danes 48-letni Debelak.

Smučarski skoki so bili družinska tradicija. Z bratom Janezom sta jih vzljubila prek očeta Hanze, ki je bil nekdaj tudi sam skakalec. »Želel si je, da bi otroci šli po njegovih stopinjah. V to je tudi veliko vložil, njemu gre največja zahvala za vse, kar je nastalo iz te zgodbe. Bil je moj prvi učitelj in najpomembnejša oseba moje kariere. Vedno je dobro vedel, kaj si želi. Z bratom naju je priključeval ljudem, ki so v skokih že nekaj dosegli,« se je spominjal svojih začetkov, ki jih je nato nadgrajeval v Braslovčah. Pozneje ga je oče preselil v skakalni klub Ilirija v Ljubljani, kamor sta se z bratom kot osnovnošolca večkrat na teden vozila na treninge.

Tam je svojo pot nadaljeval prek mladincev do članske reprezentance. Njegova kariera je bila kratka, a sladka, z vrhuncem v sezoni 1987/88, ko je tudi osvojil dve olimpijski kolajni, srebro skupaj s Primožem Ulago, Matjažem Zupanom in Miranom Tepešem, nato pa še bron v posamični konkurenci. Najbrž so na tiste OI vezani tudi njegovi najlepši spomini? »Ah, o olimpijskih igrah je bilo že toliko povedano. Kar ostaniva raje v Savinjski dolini. Tudi tu sem doživljal najlepše dneve. Veliko sem treniral v naravi, med poletnimi počitnicami sem tu delal suhe treninge, šprinte, poskoke. Pozimi, ko še ni bilo snega, pa sem velikokrat novembra odšel na Raduho, si naredil zaletišče in se privajal na sneg,« je ostal nostalgičen, nato pa vendarle začel pripovedovati tisto sijajno olimpijsko zgodbo.

Smuči pred OI že skoraj postavil v kot

Dveh kolajn si ni predstavljal niti v sanjah. Zato tudi ni občutil napetosti, ki že od začetka olimpijske zime spremlja športnike. Tista sezona se namreč ni razpletala po njegovih željah, zato do zadnjega ni vedel, ali bo nastopil ali ne. »Več možnosti sem imel štiri leta pred tem v Sarajevu. Bil sem odlično pripravljen, a sem si pred sezono nesrečno poškodoval koleno. Tako je šla sezona po vodi,« je opisal veliko razočaranje, zaradi katerega je nameraval celo končati kariero. Šel je v vojsko, a smuči zares ni mogel postaviti v kot. Spet je začel trdo trenirati in se spektakularno vrnil v Planico z državnim rekordom – 185 m. S tem si je znova zagotovil mesto v reprezentanci in začel se je njegov vzpon na vrh.

»Spet so se bližale OI, šlo mi je kar dobro, zato sem ogromno pričakoval od tiste novoletne turneje. Toda tja sem prišel bolan in se po dveh tekmah brez uspeha vrnil domov. To pred OI ni bil najboljši obet, nismo vedeli, kaj bo z menoj. K sreči sem imel ob sebi ljudi, ki so mi zaupali. Med njimi je bil tudi psiholog Maks Tušak. On je prepričal vodstvo, da bom ravno v obdobju olimpijskih iger dosegel svoj vrh. In res je bilo tako. Kako je on to izračunal, še danes ne vem,« je še razkril eden najboljših slovenskih olimpijcev.

Slabi obeti gor ali dol, na najpomembnejši tekmi sezone se je znal zbrati. Ne le v Calgaryju, tudi sicer je v karieri dobro prenašal pritisk velikih preizkušenj. »Vedno sem se lažje zbral na velikih dogodkih kot na manj pomembnih tekmah. Že kot otrok sem bil najboljši na republiških prvenstvih, četudi na drugih tekmah nisem imel tako dobrih rezultatov. Tudi v Planici leta 1985 je bil rekord nepričakovan, še bolj uspeh na OI, na katerih sem nastopil le enkrat, a osvojil dve kolajni,« je prikimal.

Zdravniki so se čudili, da je lahko skakal

Nedolgo po svojem vrhuncu je pri komaj 25 letih že sprejel odločitev o koncu kariere. Ves čas so ga pestile poškodbe, zlasti s koleni je imel veliko težav. Naposled ta niso več zdržala vseh naporov. »Komaj sem še hodil in nisem mogel več normalno trenirati. Obiskal sem veliko zdravnikov in vsi so se držali za glavo, niso mogli verjeti, da sem sploh lahko skakal in dosegal take rezultate. Tako sem se odločil, da bom nehal. Danes vidim, da je bil kar pravi čas, na nov slog bi se namreč težko privadil,« razmišlja Debelak, ki po slovesu v smučarskih skokih ni bil več aktiven.

Nekaj let je sicer deloval kot trener v Mislinji, ko je skoke še treniral sin Jaka, a je ugotovil, kako zahtevno in odgovorno je delo profesionalnega trenerja. »Sem družinski človek, rad sem doma. Profesionalni trenerski poklic pa zahteva celega človeka. V skokih sem preživel eno življenjsko obdobje, treba se je bilo pripraviti na drugo,« je še povedal. Kmalu po končani športni karieri sta se z ženo Vido začela ukvarjati s trgovino in tako ostala povezana s športom: »Prodaja športne opreme je še danes naša glavna dejavnost, delamo predvsem s šolami in klubi, opremljamo jih s športnimi rekviziti.«

Le redko zamudi kakšno tekmo

To pa ne pomeni, da je na skoke že pozabil. Nikakor. Čeprav ni aktivno vpet v stroko, jih z veseljem spremlja kot gledalec. Le redko zamudi kakšno tekmo, a v živo si jih ogleda le v Planici (in seveda na bližnjem Ljubnem, kjer gostujejo dekleta). Izenačena konkurenca v tej sezoni ga močno navdušuje, zlasti te dni na novoletni turneji. Ta je bila tudi zanj posebno doživetje. »Spomnim se najbolj uspešne sezone leta 1986. Do zadnje tekme sem bil 3. v skupni razvrstitvi, na koncu pa 9. Če bi še zadnjo serijo izpeljali do konca, bi ostal med najboljšimi tremi,« se še natančno spominja tekme v Bischofshofnu, kjer se bo jutri razpletla tudi 62. novoletna turneja. Debelak tudi tam pričakuje napet konec. »Zanimivo bo videti, kako se bo razpletlo. V tej sezoni je še posebno pester boj med mlajšimi in starejšimi skakalci. Vsi so nabrušeni, saj se bližajo OI. Z veseljem jih spremljam.«

Pesti trdno stiska tudi za slovenske orle. Debelak zelo dobro ve, kako pomembno je za dobre rezultate vzdušje v ekipi, ki krasi zdajšnjo reprezentanco z Goranom Janusom na čelu. »Tudi pri nas je bilo podobno, bili smo dobri skakalci, več nas je dosegalo dobre rezultate, drug drugega smo vlekli naprej. To je bil kazalec, da smo delali dobro. Tudi danes je v reprezentanci kar nekaj takšnih, ki drug drugega dvigujejo. Naj to čim bolje izkoristijo!«