Petrovič je član zlate generacije slovenskega smučanja ter pionir sodobnega pristopa pri slalomskem vijuganju med količki. V sezoni 1985/86 je Petrovič zmagal na petih slalomskih tekmah za svetovni pokal (Sestriere, Kranjska Gora, Wengen, Hafjell, Heavenly Valley) ter še s po enim drugim (avstrijski St. Anton) in tretjim mestom (norveški Geilo) več kot prepričljivo osvojil mali kristalni globus v tej disciplini.
V naslednji sezoni je slovensko smučanje veliki uspeh doživelo v Kranjski Gori, ko je v nepozabni tekmi z dvojnim slovenskim zmagoslavjem zasedel drugo mesto za Bojanom Križajem ter zadnjič stopil na zmagovalni oder.
Petrovič, rojen v Ljubljani, njegov oče Krešimir Petrović je bil športni psiholog hrvaškega rodu, je izstopal s svojim zelo napadalnim in inovativnim pristopom. Bil je tudi eden prvih, ki je izpostavil pomen psihološke priprave. Potem ko je leta 1983 osvojil naslov mladinskega svetovnega prvaka v slalomu je sledil strm vzpon v članski konkurenci.
Petrovič je postal sploh prvi Slovenec z osvojenim malim kristalnim globusom. Sedemindvajset let je bilo potrebnih, da je mejnike v zgodovini slovenskega smučanja z osvojenim velikim kristalnim globusom in osvojenima dvema malima kristalnima globusoma v minuli sezoni po Petroviču na novo postavljala Tina Maze.
Toda kljub velikim uspehom je svojeglavi Petrovič na vrhuncu kariere zapustil smučarski cirkus. Nezadovoljen s padcem rezultatske krivulje, ko forme iz najboljše sezone z nizom zmag ni več ponovil, je smučarsko kariero že kmalu sklenil. Zadnjič je v svetovnem pokalu nastopil leta 1989 v Šigakognu.
Po smučarski karieri se je posvetil študiju na Fakulteti za šport, leta 1991 je diplomiral, nato se je posvetil še podiplomskemu študiju in tik pred zagovorom magistrske naloge se je med oddihom na Korčuli pripetila potapljaška nesreča.