Morda nismo realni in si želimo več, kot smo sposobni

Ko smo Matjaža Zupana, glavnega trenerja slovenske reprezentance v smučarskih skokih, v petek, torej dan pred ekipno preizkušnjo na veliki napravi na Holmenkollnu, pobarali, ali so kolajne oddane, je odvrnil, da nikoli niso že pred tekmo. Ob tem je pripomnil, da bo zelo razburljivo predvsem v boju za tretje mesto. Kakor je zaupal po tekmi, je pač že zaradi pozitivne naravnanosti Roberta Kranjca in druščine trdno verjel, da lahko njegovi varovanci prekosijo same sebe in posežejo po bronastem odličju, kar se je na veliko navdušenje slovenskih ljubiteljev skokov tudi zgodilo.

Kdaj ste začeli verjeti, da lahko slovenski skakalci osvojijo kolajno?

Upati sem začel po Jernejevem poskusu, ko pa je skočil Robi, sem slutil, da smo blizu. To je bil Kranjčev najboljši nastop v tej zimi, ki ga je izvedel ob pravem trenutku na pravem mestu. Ko so potem za nami zaostali še Nemci, sem si rekel: »V redu, če zdaj prekinejo, nekaj že držimo v roki.« To se je potem tudi zgodilo.

To je že četrto odličje na velikih tekmovanjih, ki ste ga dosegli kot trener. Kam bi ga umestili?

Sezona je bila za nas doslej zelo težka. Vanjo smo veliko vložili, naš učinek pa je bil majhen. Zato mi ta kolajna pomeni več kot marsikatera uvrstitev med šesterico najboljših v svetovnem pokalu. Olajšanje je veliko, zavedamo pa se, da moramo še marsikaj postoriti.

Kako sicer ocenjujete nastope svojih varovancev na svetovnem prvenstvu v Oslu?

Na Holmenkollnu smo – tako kot že na novoletni turneji – prikazali naš vrh. Na obeh moštvenih tekmah in posamični na veliki skakalnici smo, če odštejem polete v Harrachovu, uprizorili naše najboljše predstave v sezoni. Fantje so s posameznimi nastopi, pri tem mislim na Jernejev finalni poskus na veliki ter Robijeva nastopa v kvalifikacijah na srednji skakalnici in na ekipni preizkušnji na veliki napravi, dokazali, da znajo izvesti vrhunske skoke. A povsem zadovoljni le ne moremo biti, saj smo si pred začetkom zime in tudi pred odhodom na Norveško zagotovo želeli boljše dosežke na posamičnih tekmah.

Zakaj vam načrtovani preboj ni uspel tudi med posamezniki?

V pripravah na zimo nas je spremljala smola, potem je zbolel še Damjan, kar je bil za nas hud udarec. Na žalost smo odvisni od dveh tekmovalcev; če ta nista v želeni formi, nam je vsem skupaj toliko težje. Smučarski skoki so pač takšen šport, da si lahko hitro zelo visoko, a obenem tako rekoč čez noč tudi na dnu. Mi smo imeli dva večja padca v tej zimi, potrebovali smo precej energije, da smo se pobrali iz krize. To nam je uspelo tudi na prvenstvu, zato naše predstave štejem za pozitiven premik naprej.

Vendar pa ste na posamičnih tekmah kar precej zaostali za zastavljenimi cilji, to je eno uvrstitvijo do šestega mesta in dvema do dvanajstega.

Čeprav bi jih lahko prilagodili trenutnim razmeram, sem že na novinarski konferenci omenil, da ostajamo pri visokih ciljih z začetka sezone, ker so nam predstavljali dodaten izziv. Obenem so kazali tudi našo veliko željo, da bi bili resnično radi čim bližje svetovnemu vrhu. To, da ciljev nismo povsem izpolnili, za nas še zdaleč ne pomeni konec sveta. Navsezadnje so fantje še mladi in imajo pravzaprav še vse pred seboj.

Robert Kranjec, prvi mož naše reprezentance, bo letos dopolnil 30 let.

Menim, da lahko kljub temu resno računamo nanj v tako imenovanem projektu – olimpijske igre leta 2014 v Sočiju. Za druge naše pa glede tega ne bi smelo biti vprašljivo, čeprav smo v zadnjem obdobju izgubili kar nekaj skakalcev, ki bi morali danes vleči voz.

Koga vse imate v mislih ob Roku Benkoviču, svetovnem prvaku izpred šestih let v Oberstdorfu?

Ob Roku zagotovo tudi Petra Žonto in Primoža Peterko, ki sicer še vedno skače, moral pa bi biti tu. Ne morem niti mimo Jureta Bogataja, dobitnika ekipne bronaste kolajne na SP v Oberstdorfu. Normalno je, da se kdo izgubi, toda mi jih vendarle izgubimo preveč.

Pa vendar se zaradi njih ne morete izgovarjati na slab(š)o sezono v svetovnem pokalu.

Če sem iskren, sem po prejšnji zimi pričakoval veliko bolj umirjeno sezono 2010/11. Občutek sem imel, da bomo močnejši, kot smo navsezadnje bili. A je treba biti vselej pripravljen tudi na padce, ki jih mi vsi skupaj izjemno slabo prenašamo. Tudi odgovornim na zvezi je težko dopovedati, da za rast potrebuješ določen čas.

Kje se vam je zalomilo?

Zaradi menjave vodstva na Smučarski zvezi Slovenije (SZS) smo pozneje kot sicer podpisali pogodbe ter posledično za mesec in pol zamujali z organizacijskimi pripravami. Določenih stvari nismo mogli izpeljati, ker na začetku tudi naši proračuni niso bili določeni. Čeprav smo ves čas trenirali, smo se zares umirili in se popolnoma na skakanje osredotočili šele avgusta. Seveda pa smo le ljudje in prav tako kot vsi drugi tudi sami delamo napake. Načeloma pa vemo, v katero smer gremo, se pa strinjam, da po tej poti stopamo počasi. Zagotovo počasneje, kot smo načrtovali.

Že v poletni veliki nagradi, ki je zadnja leta natančen pokazatelj pripravljenosti pred zimo, ste bili zelo oddaljeni od svetovnega vrha.

Bil sem presenečen, kako slabo smo tedaj tekmovali, čemur sprva nisem posvečal prav veliko pozornosti. Toda znova se je izkazalo, da uspešni treningi še niso dovolj za uspeh; dolge skoke je treba prenesti na tekme, skozi katere se krepi samozavest. Če ni samopotrditve, se v glave naseli črv, ki se ga zlepa ne znebiš. Led pa je v smučarskih skokih izjemno tanek. Za nameček smo že takrat dobili vtis, da je vsaka uvrstitev zunaj najboljše trojice slaba. Pa saj tudi Simon Ammann ne more vnaprej reči, da bo tekmo končal na zmagovalnem odru. Morda smo včasih tudi vsi skupaj premalo realni in si želimo več, kot smo dejansko sposobni.

Blesteli niso niti naši mlajši skakalci, ki so prejšnja leta kot po tekočem traku osvajali kolajne na mladinskih svetovnih prvenstvih in igrah EYOF. Kako gledate na to?

To je splet okoliščin. Še lani smo bili močni, letos ne. To je odvisno od določenega rodu, ne samo našega, ampak tudi drugih. Na to niti ne bi gledal tako črno.

Potem ko je Peter Prevc navduševal na lanskih olimpijskih igrah v Vancouvru oziroma Whistlerju, tudi tuji strokovnjaki ocenjujejo, da v tej zimi ni stopil pričakovanega koraka naprej. Zakaj?

Že s tem, ko je ostal na približno enaki ravni, je pokazal napredek. Treba je namreč vedeti, da gre razvoj v skokih ves čas naprej. Naj omenim samo podatek, da so se zaletne hitrosti v primerjavi s preteklo sezono na istih skakalnicah občutno znižale. Pa poglejmo, kdo od mladincev se še lahko tako kosa s svetovno elito kakor Prevc. Ocenjujem, da se zelo dobro drži; v nekem obdobju je bil med mladinci številka 1 na svetu. To so vrhunski dosežki, ki jih je treba spoštovati.

Kakor vse kaže, boste uresničili zelo malo ciljev. Bo kdo prevzel odgovornost?

S tem se ravno ne strinjam, v prejšnji zimi smo na glavnem vrhuncu, na olimpijskih igrah, skakali zelo dobro.

V mislih sem imel predvsem to sezono.

Naši cilji temeljijo na dveh, treh reprezentantih. Če enemu ne gre in drugi zboli, smo že v težavah, ker nimamo potrebne širine. To nas tepe.

Zakaj potem sploh postavljate cilje, če za njihovo neizpolnitev nihče ne odgovarja?

Seveda odgovarjamo, nenazadnje sem jaz odgovorni trener. Po eni strani lahko rečete, da smo zanič in pride do menjave, po drugi pa lahko potegnemo črto, povemo, da ciljev nismo uresničili zaradi tega in onega, da smo to in ono naredili v redu ter gremo naprej. Pa saj si cilje sami določamo. Lahko bi si postavili tudi takšne, da bi jih zanesljivo izpolnili in bi bili potem vsi zadovoljni. Toda naši so zelo visoki, zato ste včasih kar preveč kritični, če jih ne dosežemo. Sploh, ker ne veste vseh podrobnosti, ki se morajo pokriti za vrhunski rezultat.

Če navadni delavec stori kaj narobe, ga vodja takoj kaznuje.

Mene kaznuje vsa Slovenija. Drugače pa sem bil že po vsega treh vikendih na »tapeti« pri vodilnih možeh, ki so že resno razmišljali o tem, da bi me odstavili. To so zadeve, ki prav gotovo pustijo posledice – ne le pri trenerjih, temveč tudi pri tekmovalcih.

Še vedno verjamete v strategijo, po kateri naj bi slovenski skakalci posegli po kolajni na olimpijskih igrah leta 2014 v Sočiju?

Da, seveda. Moramo verjeti vanjo. Vendar pa bomo morali poseči po določenih stvareh, na primer vetrovnikih; pri Akrapoviču ga imamo sicer na voljo, vendar tam ne moremo leteti. Ko smo se vrnili iz vetrovnika v Helsinkih, so se fantje na treningu igrali v zraku. A je treba to ponavljati, en dan v vetrovniku pa stane 5000 evrov, potem so tu še letalske karte … Če bomo hoteli, da bodo naši fantje leteli tako kot mladi Avstrijci in Nemci, bomo morali tvegati ter toliko in toliko odšteti za obisk vetrovnika. V zraku smo drugače premalo časa.

Držijo govorice, da v zadnjem obdobju niste prejeli plač?

Z eno in pol na zvezi res zamujajo, toda – glede na to, da so bile prej redne – ne dvomim, da se bodo stvari že kmalu uredile.

Kako ste doživljali vzdušje na prvenstvu? Mar je Holmenkollen upravičil naziv meke nordijskega športa?

Svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju je težko prirediti bolje, kot so ga v Oslu. Vzdušje je bilo neverjetno, že objekti so prečudoviti. Večjih pripomb nad organizacijo nimam, čeprav vse ni zmeraj teklo popolnoma gladko.

Na kaj merite?

Po posamični tekmi na veliki skakalnici smo čakali debelo uro, preden so nas končno odpeljali do hotela. Hrana je bila morda sprva preveč enolična, se je pa ponudba iz dneva v dan izboljševala. Je pa dejstvo, da so vsi Skandinavci že v osnovi bolj skromni, tako tudi živijo. V Srednji Evropi – zlasti v Nemčiji – nas praviloma postrežejo res vrhunsko, zato pričakujemo, da bo tako povsod. Zgolj s kavo in piškotom se, ker vemo, kako je v športu pomembna prehrana, pač ne moremo več sprijazniti.