Moška kolajna se lahko le zgodi

Tina Maze je nesporna kandidatka za kolajne v kar štirih disciplinah, kot sta bila nekoč Bojan Križaj in Mateja Svet. Andreja – Jerman in Šporn – pa sta le slovenska aduta, saj ju ne moremo na podlagi vrhunskih prebliskov šteti v krog kandidatov za kolajne.

Objavljeno
03. februar 2011 11.06
Vito Divac, šport
Vito Divac, šport
V zgodovini svetovnih prvenstev in olimpijskih iger (nekoč so štele tudi za svetovne naslove) je bilo veliko presenečenj – od senzacionalne slalomske zmage Španca Francisca Ochoe na OI v Saporu 1972 in Švicarke Annerösli Zryd v smuku na SP v Val Gardeni 1970 do valdiserskih zmag iz tretje vrste Kanadčana Johna Kucere v smuku in Nemke Kathrin Hölzl v veleslalomu. Favoriti že nekaj let ponavljajo, da tekme na SP niso nič drugačne in bolj napete od nastopov na najuglednejših tekmah svetovnega pokala v Kitzbühlu, Wengnu, Kranjski Gori, Cortini d'Ampezzo, St. Moritzu in Mariboru. Zmage avtsajderjev Šveda Johana Nilssona (v slalomu 1985), Norvežana Toma Stiansena (v slalomu 1997), Nemca Hansjörga Tauscherja (v smuku 1989), Italijana Patricka Staudacherja (v superveleslalomu 2007), Švicarja Ursa Lehmanna (v smuku 1993), Avstrijke Lee Sölkner (v slalomu 1978), Američanke Dianne Roffe (v veleslalomu 1985), Novozelandke Zali Stegall (v slalomu 1999) in Kanadčanke Melanie Turgeon (v superveleslalomu 2003) dokazujejo, da so svetovna prvenstva vendarle tekme s posebnim nabojem. Tudi največji favoriti in serijski zmagovalci so velikokrat podlegli pritisku velikih pričakovanj in pogoreli na celi črti.

Svetovno prvenstvo v Garmisch-Partenkirchnu bržčas ne bo izjema. Prekaljene mojstre in velemojstrice velikih tekmovanj Didierja Cucha, Lindsey Vonn, Ivico Kostelića in Mario Riesch sicer vsi že vidijo na zlatih prestolih v smuku in slalomu, ne bo pa posebej veliko presenečenje, če ostanejo brez zmag. Tistim, ki se bojujejo za veliki in male kristalne globuse in morajo vso sezono zadržati visoko raven pripravljenosti, je v ritmu svetovnega pokala domala nemogoče natančno stopnjevati formo za SP, kot to počnejo denimo atleti in plavalci. SP se bo začelo že dva dni po tekmah svetovnega pokala, tako da ni časa za premislek, regeneracijo, trening, popravek tehničnih napak in vsega, kar sodi v specialno pripravo za največja tekmovanja. Zato je razumljiv pomislek Kostelića, da bi na račun velikega globusa tekmecem prepustil kombinacijsko zlato. V najboljšem položaju so seveda tisti smučarji in smučarke, ki imajo v žepih že kolajne z velikih tekmovanj in lahko povsem neobremenjeno tekmujejo, kot so to svojčas počeli Šved Ingemar Stenmark ter Norvežana Kjetil Andre Aamodt in Lasse Kjus.

Slovenski smučarji so na svetovnih prvenstvih osvojili 12 kolajn, na vsakem po vzponu v osemdesetih smo jih uvrščali v ožji in širši krog favoritov. Tako je tudi letos. Tina Maze je nesporna kandidatka za kolajne v kar štirih disciplinah, kot sta bila nekoč Bojan Križaj in Mateja Svet. Andreja – Jerman in Šporn – pa sta le slovenska aduta, saj ju ne moremo na podlagi vrhunskih prebliskov šteti v krog kandidatov za kolajne. Sodita v skupino visoko motiviranih ter tekmovalno in rezultatsko neizživetih posameznikov iz razreda »nič ne moremo izgubiti, vse pa lahko dobimo«, kakršni so bili srebrni Jure Franko na OI v Sarajevu 1984 ter bronasta Boris Strel in Tomaž Čižman na svetovnih prvenstvih v Vailu 1989 in v Schladmingu 1982. Če je ženska kolajna v Ga-Pa 2011 realnost, pa se moška lahko le zgodi.