Na smukaški avtocesti v Wengnu lovijo 160 km/h

Wengen – V pričakovanju smukaškega spektakla v Wengnu se letos vse vrti okrog hitrosti. Vsi so namreč prepričani, da bo padel »svetovni rekord« v hitrosti na tekmah svetovnega pokala, ki si ga sicer lasti Italijan Stefan Thanei. V kombinacijskem smuku je leta 2005 dosegel kar 156,96 km/h.

Da je na smučarski avtocesti na Lauberhornu rekord ogrožen, niso napovedali le številni rekordi posameznikov, ampak največja, sicer kdajkoli dosežena hitrost na progah največjih tekem – 158,30 km/h. Dosegel pa je ni nihče izmed vodilnih smukačev sveta, ampak neznani Bolgar Svetoslav Georgijev. Hitrejša od rekorda sta bila za svet prav tako malo znani Slovenec Klemen Kosi (157,71 km/h) in avstrijski povratnik v svetovni pokal Max Franz (157,37 km/h).

Ob Kosiju (Atomic), ki je v Wengnu postal slovenski rekorder, so se z največjimi hitrostmi izkazali tudi preostali slovenski reprezentantje. Prav vsi so izboljšali osebne rekorde in premagali mejo 150 km/h – Andrej Jerman s 155,69, Rok Perko (oba Stöckli) s 155,17, Andrej Šporn (Elan) s 154,74 in Boštjan Kline (Stöckli) s 150,27 km/h. Rekordni dosežki so zagotovo posledica zelo hitre snežne površine, pripisujejo pa jih tudi novim smučem, ki so sicer v povprečju od starih daljše od treh do štirih centimetrov. Na nekaterih delih je po mnenju tekmovalcev smuk bolj odprt, kot je bil v minulih sezonah, zanimivo pa je, da je na mestu, kjer merijo največje hitrosti, povem enak, kot je bil zadnja leta.

Najboljši smukač prejšnje sezone Klaus Kröll, ki je dosegel drugo najvišjo hitrost med favoriti (154,06 km/h; Ivica Kostelić ima četrti rezultat s 156,03 km/h), meni, da rekord 160 km/h na uro ni nemogoč. Tudi prekaljeni slovenski mojster Lauberhorna Andrej Jerman (za seboj ima že trideset tekem in 11 klasičnih smukov) meni, da je na Haneggshussu mogoče drveti čez sanjsko mejo. »Smuk je sicer odlično pripravljen, del, kjer dosegamo največje hitrosti, pa je vselej zelo lep za smučanje. Skoraj vedno je zelo gladka in ravna podlaga. Je pa sorazmerno dolg in strm, čeprav na prvi pogled ni takšen. Strmino sem občutil šele takrat, ko so bile tam postavljene ogrevalke za slalomsko tekmo. Že ko prideš v ta del, je hitrost dokaj visoka in potem samo še narašča. Je pa v primerjavi s Kitzbühlom veliko lažje smučati, kljub temu da je hitrost za skoraj 20 km/h višja,« je Jerman predstavil najhitrejši del smuka.

Čeprav v Wengnu letos padajo osebni rekordi, pa najboljši slovenski smukač vseh časov (zmagal je v Garmisch-Partenkirchnu in Bormiu ter še dvakrat stal na zmagovalnem odru) meni, da so se hitrosti v zadnjih letih dokaj omejile oziroma znižale. »Zelo velika je razlika med smuki na začetku moje kariere in današnjimi. Včasih so bili zelo kruti, velikokrat tudi divji in zaradi tega nas je bilo na štartu samo okoli petdeset. Zadnjih nekaj let nas je, z izjemo Bormia, ki je še vedno ohranil sloves težke preizkušnje, vedno več kot sedemdeset. To pove, da strmine Beaver Creeka, Val Gardene, Chamonixa, Garmisch-Partenkirchna in drugih smukov niso več bav bav, kot so bile včasih, ko so se na štart podali res samo pogumni. Popolnoma se strinjam z Bodejem Millerjem, ki mi je nekoč dejal, da bi morali biti smuki postavljeni po zahtevnem terenu, naj se potem vidi, kdo si upa,« je Jerman v Wengnu razglabljal o »moškosti« smukaških izzivov.

Zanimivo pa razmišlja 34-letni Tržičan o varnosti, ki jo zadnja leta zelo postavljajo v ospredje. »Seveda sem pristaš varnega smučanja, a nisem prepričan, da je omejevanje tudi najbolj pametno. Z zmanjševanjem hitrosti gre veliko tekmovalcev na štart brez strahu, da se jim lahko zgodi karkoli. Če pogledamo nazaj, so včasih veliko padali in je bilo neprimerno več poškodb, pa se nihče ni menil za to. Sodobni smuki zaradi omejitev nedvomno izgubljajo prvinski čar. O smukih in smukačih se je vedno govorilo z velikem spoštovanjem, zdaj pa to počasi izginja,« je Jerman ostal zagovornik bolj predrznega smučanja, čeprav je v karieri doživel veliko težkih poškodb.