Tiskane izdaje
Šinkovec se je sicer v letošnjem poletnem »svetovnem pokalu« v smučarskih skokih kar osemkrat prebil med dobitnike točk, najvišje pa se je zavihtel v Almatiju, kjer je konec avgusta osvojil izvrstno 2. mesto za Jurijem Tepešem. »A tudi tam nisem nastopil tako, kot znam; da drugih tekem sploh ne omenjam. Vendar me veseli, da sem bil tudi s povprečnimi skoki vseskozi 'zraven',« je skakalec SSK SAM Ihan potegnil črto pod veliko nagrado FIS, ki jo je v skupnem seštevku končal na 15. mestu.
Juretovi zadnji dosežki imajo toliko večjo težo, če vemo, da je še lansko pomlad resno razmišljal o tem, da bi sklenil svojo športno pot. »Po svetovnem prvenstvu v poletih v Planici '10, kjer sem bil le gledalec, sem se znašel v velikih dvomih. Ker sem bil sit vsega, sem hotel svoje smuči že postaviti v kot, a sem si slednjič vendarle premislil. Še dobro; če bi namreč takrat končal kariero, bi imel zdaj slabo vest tudi zaradi matere Hede in očeta Vinka, ki mi že od vsega začetka stojita ob strani,« je razkril Šinkovec in se še enkrat zahvalil prijateljem, ker so mu pomagali premostiti krizo.
Največ zaslug, da je vztrajal, pa ima slej ko prej trener Simon Podreberšek, ki je takrat pristopil k njemu in mu predlagal, da bi začela skupno zgodbo pri SSK SAM Ihan. »Sprva sem imel pomisleke, ker gre za majhen klub, zdaj pa sem izjemno vesel, ker sem zamenjal sredino. Izkazalo se je, da sem potreboval novo okolje, okrog sebe nove ljudi in novo razmišljanje,« je omenil 187 centimetrov visoki Jaršan in pripomnil, da so ga v Ihanu sprejeli nadvse toplo. »Takoj so me vzeli za svojega. Ko sem osvojil prve točke, so čestitke kar deževale, ko sem prvič skočil na zmagovalni oder, so mi pripravili celo manjši piknik, na katerega me je prišel pozdravit tudi domžalski župan Toni Dragar ...«
Čeprav se zdi, da so ga odgovorni (pre)večkrat postavili na stranski tir, do nikogar ne goji zamer. Niti do svojega prejšnjega kluba Ilirija, pri katerem je leta 1991 začel skakati. »Bil sem talent, le nihče me ni znal pravilno usmerjati. A ne bom nikogar obtoževal in po nikomer ne bom pljuval, ker sem (si) v največji meri sam kriv, da nisem bolje unovčil svoje nadarjenosti,« je iskren Šinkovec, ki popolnoma zaupa zdajšnjemu trenerju Podreberšku, sicer prav tako nekdanjemu skakalcu Ilirije. Pravzaprav je v njuno »zgodbo« začel verjeti že kmalu po tistem, ko sta začela lani poleti sodelovati.
»Že sredi septembra sem na tekmi za celinski pokal v Oslu osvojil 3. mesto, na oder pa sem se povzpel tudi dva tedna pozneje v Wisli, kjer sem povrhu s 137,5 metra dolgim poskusom izboljšal rekord tamkajšnje skakalnice. Ko so mi tedaj na novinarski konferenci dejali, da sem Adama Malysza preskočil na njegovi napravi, sem se pošalil, da sem potem zdaj jaz 'Batman',« je 26-letni Ljubljančan podoživel prve sadove skupnega dela s Podrebrškom. Bolj kot nad svojimi dosežki v letošnji veliki nagradi FIS je presenečen nad tem, da je tako hitro, pravzaprav z ničle, spet začel osvajati točke med elito.
»Medtem sem spoznal, da se da s pravim pristopom, delom in voljo doseči marsikaj, zato že komaj čakam na prve skoke na snegu. V zimo bom šel predvsem uživat, tekmovati pa bom skušal čim bolj sproščeno, brez kakršnihkoli pritiskov. Verjamem, da je to ključ uspeha,« je še pribil Šinkovec, ki se že neizmerno veseli uvodne postaje 2011/12 v Kuusamu (od 25. do 27. novembra). Nazadnje je v svetovnem pokalu tekmoval sredi decembra leta 2008 v Pragelatu, kjer si je s 16. mestom priskakal tudi svojo (doslej) najboljšo uvrstitev na preizkušnji najvišje ravni. Po najuspešnejšem poletju doslej je na najboljši poti, da jo že v novi sezoni preseže ...
