Obeti so, a tudi velike ovire

Ljubljana – Preblisk v Kranjski Gori, s katerim je rešil čast slovenskega smučanja ob vitranškem jubileju, mu je nagrada za finale. V oči pa bode veleslalomska ničla, prva po letu 1975, ko je Miran Gašperšič na Vitrancu s 16. mestom za las zgrešil točko. Trener tehničnih disciplin Pavli Čebulj pravi, da je to kruta realnost slovenske reprezentance.

Veleslalom je tako nizko, da nižje ne more biti. Čemu?

Čeprav smo začeli zelo pozno (junija, op. p.), sem verjel, da se bo krivulja obrnila navzgor, ker smo na veleslalomu delali največ. Zame je to izhodiščna disciplina za slalom in superveleslalom. Z izjemo Valenčiča, ki je zaradi težav s hrbtom imel zmanjšan program, smo veleslalom vadili več kot slalom, a učinka ni bilo.

Pravite, da je razlogov za to več, najbolj pa omejene možnosti za kakovostno delo in razdrobljenost reprezentance.

Nočem iskati izgovorov, vendar je dejstvo, da smo bili kadrovsko zelo šibki v primerjavi z reprezentancami, ki bi jim morali biti konkurenčni. V strokovnem štabu smo le trije - jaz kot odgovorni trener, pomočnik in kondicijski trener. Skupina za tehnične discipline je bila za tako majhen strokovni štab prevelika in tudi preveč heterogena. Težava je bila predvsem v tem, da smo se ukvarjali bolj s postavitvami prog in pripravo terenov kot pa s stroko. Včasih se mi je zgodilo, da tekmovalca na treningu sploh nisem videl.

Če vas dobro razumemo, tekmovalcem niste mogli zagotoviti treninga na ravni njihovih tekmecev.

V Kranjski Gori smo nekajkrat trenirali z Italijani. Za njihove najboljše ljudi je skrbelo tudi po sedem trenerjev. Morda pretiravajo, vendar pa so imeli dovolj ljudi za vrhunski trening. Ves čas sem opozarjal, da sta dva trenerja premalo za našo ekipo. Delo je polovično, ker so nenehno težave. Začele so se tisti trenutek, ko smo se decembra razdelili.

Ob prevzemu prve moške ekipe ste dejali, da boste programe prilagajali posameznikom, ekipa pa bo delovala homogeno.

Z ustrezno kadrovsko okrepitvijo trenerske ekipe bi bil moj koncept izvedljiv. Žal tega ni bilo, tako da sem se moral prilagajati realnosti. Poskušal sem potegniti določene smernice, vendar nisem naletel na odobravanje.

Kje se je zapletlo?

Nobenega dvoma ni, da sem bil preveč popustljiv. Vendar ne do tekmovalcev. V stroki ni bilo pravega sodelovanja, prav tako ne konstruktivnih kresanj mnenj ter reševanja težav. Preveč je bilo parcialnih interesov. Če moje mnenje nekomu ne ugaja, od njega pričakujem, da mi ponudi alternativo. Nimam težav s sprejemanjem drugih mnenj. Zagotovo sem naredil napako, ker sem verjel, da lahko strokovni kader sodeluje na mehak način. Nisem bil dovolj trden in zadrt. V Sloveniji očitno edino šteje trda roka.

Največ je bilo očitkov, da slovenski trenerji nimate znanja in ne sledite razvoju tehnike.

Verjamem, da je v Sloveniji trenerskega znanja dovolj. Navsezadnje to dokazujejo naši trenerji v tujini. Žal pa je pri nas preveč zasebnih interesov. Prevečkrat se dogaja, da trenerji v strahu za službo obrnejo določena dejstva na svojo stran. V stroki je bistveno večjega pomena homogenost delovanja strokovnega kadra kot pa pomanjkanje znanja.

Veleslalom je osnovna in tudi najbolj zahtevna disciplina, ki združuje hitrost, tehniko in dinamiko. Kje vidite izhod iz veleslalomske krize?

Treba bo pripraviti nov način dela, osvežiti ekipo, predvsem pa vztrajati pri zastavljenem delu. Imam nekaj nadarjenih tekmovalcev. Prepričan sem tudi, da ne zaostajamo tako ogromno, kot kažejo rezultati. Potrebno bo veliko več smučati in piliti tehniko. Tu mislim na Jazbeca.

Kakšen je vaš pogled na prihodnost slovenskega smučanja? Imamo dovolj dobrih tekmovalcev, da bi krivuljo zasukali navzgor?

Valenčič je dober slalomist, sledi mu Skube, ki se je sicer nagnil k slalomu, vendar za veleslalom ni izgubljen. Letos je naredil velik korak naprej. Predvsem v miselnosti in pristopu. V ozadju imamo še nekaj mladih z letnicami rojstev 1991, 1992 in 1993, med katerimi izstopata Žan Kranjec in Klemen Kosi. V letniku 1993 je tudi moj sin, vendar bova še razmislila, ali ima smisel ostati v smučanju. Jaz verjamem, da je mogoče dvigniti raven slovenskega smučanja, vsekakor bo pa treba zastaviti konkretne programe in homogene trenerske ekipe.