Tiskane izdaje
»Ko sem bil v zraku in videl, da me nese daleč proti dnu letalnice, sem si mislil, da moram po pristanku nujno obstati na nogah. Nikoli si ne bi odpustil, če bi zamočil in zapravil to veliko priložnost. Ko sem nato brez težav doskočil in slišal za svojo daljavo, so me v hipu preplavila nepopisna čustva,« je Evensen razlagal po prvem petkovem poskusu (243 m), s katerim je kar za štiri metre izboljšal prejšnji svetovni rekord rojaka Romørna iz Planice '05. »Oprosti, Bjørn, ampak bil je že skrajni čas, da te nekdo zamenja kot lastnika najdaljšega poleta,« se je svojemu slovitejšemu kolegu opravičeval novopečeni rekorder in priznal, da po tem sanjskem poskusu zaradi izjemne količine adrenalina, ki se je sprostil v njem, preprosto ni bil v stanju še enkrat poleteti, zaradi česar je izpustil nastop v drugi seriji za trening.
Znova se je zbral za kvalifikacije, v katerih mu je uspel še polčetrti meter daljši polet. »O tem, da bi enkrat zrušil svetovni rekord, sem sanjal že kot otrok in zdaj sem si sanje tudi uresničil. Saj ne morem verjeti, da je to sploh res,« se je moral 25-letni Norvežan v petek večkrat uščipniti in se tudi na ta način prepričati, da vsega tega le ne sanja. Podobno je radovednim novinarjem razlagal tudi po krstni zmagi, ki jo je moral dan zatem deliti z avstrijskim »čudežnim dečkom« Gregorjem Schlierenzauerjem.
Slovenski ljubitelji smučarskih skokov so sicer za Evensena prvič slišali marca 2008, ko je na preizkusu planiške velikanke poletel kar 211 in 212 metrov daleč. To je bila, kot kaže, prelomnica v njegovi karieri, saj je devet mesecev pozneje, ob začetku naslednje tekmovalne zime, z desetim in 12. mestom v Trondheimu uspešno prestal ognjeni krst v svetovnem pokalu. In to na skakalnici, na kateri je pri šestnajstih letih doživel hud padec, zaradi katerega je le malo manjkalo, da ni svojih smuči že tedaj postavil v kot.
»V eni od ledvic sem imel luknjo. Nekaj časa sem bil priklenjen na invalidski voziček, pol leta nisem mogel normalno hoditi, kaj šele da bi se ukvarjal s športom. Zdravniki so mi rekli, da nikdar več ne bom mogel skakati, toda sam se nisem vdal v usodo. Bil sem trdno odločen, da se vrnem na skakalnice, ter se tolažil s tem, da imam dve ledvici. In res, zdaj sem spet stoodstoten,« je svetovni rekorder, ki ga - mimogrede - že od vsega začetka sponzorira agencija za ogled kitov Arctic Whale Tours, zaupal enega od glavnih razlogov, zakaj je tako pozno zablestel kot meteor.
Že teden dni po izvrstnem ognjenem krstu med svetovno elito se je s tretjim mestom v Pragelatu (HS-140) prvič povzpel tudi na zmagovalni oder, na katerem je do minulega konca tedna kot tretji še dvakrat stal v Oberstdorfu (HS-213), najvišjo uvrstitev pa je z drugim mestom decembra lani vknjižil v Lillehammerju (HS-138). »Po uspešni prejšnji zimi, v kateri sem se veselil tudi moštvene bronaste kolajne na OI v Vancouvru, sem si pred to sezono za glavni cilj zadal dobiti prvo tekmo za svetovni pokal in dobro leteti v Vikersundu. A niti v sanjah si nisem upal pomisliti, da si bom želje uresničil na takšen način. Zdaj se lahko sproščeno pripravim za bližnje nordijsko svetovno prvenstvo na Holmenkollnu,« se je smejalo Evensenu, ki ga sicer Aljoša Branc, glavni serviser pri Elanu, na vse pretege hvali zaradi njegovega profesionalnega odnosa. Tako si je pred leti, ko še ni bil član norveške reprezentance, sam plačal vse stroške, da je lahko prišel na preizkus smuči v Slovenijo.
