Petra na Holmenkollnu še ni rekla zadnje besede

Oslo – Po bronasti na olimpijskih igrah v Vancouvru '10 in srebrni na nordijskem SP v Saporu '07 je to že njena tretja kolajna na velikih tekmovanjih. Toda iz izjav, ki jih je dala po novem velikem podvigu, je mogoče razbrati, da še ni rekla zadnje besede na Holmenkollnu.

V kvalifikacijah vam še ni šlo po načrtih.

Rekla sem si: »Petra, sprosti se, slabše tako ali tako ne more biti, lahko je samo bolje.« Vedela sem, da me lahko ustavijo le močne tekmice, ki sem jih dobila v izločilnih bojih. Sploh je bila moja polfinalna skupina »smrtna«.

Kdaj ste se začeli spogledovati s kolajno?

Ko sem »preživela« polfinale in videla, kakšen čas sem dosegla. Takrat sem začela verjeti, da lahko sežem po kolajni.

O čem ste razmišljali pred velikim finalom?

Če sem iskrena, sem se kar malo ustrašila, ker je bila v finalu tudi Vesna. Kadar imaš ob sebi reprezentančno kolegico, je pač vedno tako, da posebej paziš tudi na njo, tako da je ne zapiraš ali kako drugače oviraš. A se mi je to v preteklosti, ko sem skušala dobro izhodišče priboriti še kakšni Slovenki, že maščevalo.

Tudi tokrat na vrhu zadnjega klanca ni veliko manjkalo, pa bi trčili s Fabjanovo, kajne?

Saj sem jo videla, a sem vedela, da moram naprej, saj bi drugače obe obtičali zadaj.

Od drugouvrščene Arianne Follis vas na koncu ni ločilo veliko.

Če bi bila v zadnjem zavoju v boljšem položaju, bi bila lahko uvrščena še višje. Toda kolajna je kolajna. Zame je, kot bi bila zlata.

Iz teka v tek ste delovali bolj zanesljivo.

Drži, čeprav po kvalifikacijah, ko sem imela preglavice s krči, nisem bila več popolnoma prepričana vase. Neverjetno, da imam vedno znova kakšne težave na velikih tekmovanjih.

Vendar pa ste ostali zvesti sami sebi in se niste vdali v usodo.

Ker sem dala v svoji karieri že toliko skozi, sem si dejala, da me tokrat nobene težave ne bodo ustavile na poti do kolajne. In res me niso! Če zdaj potegnem črto pod šprint, lahko rečem samo takole: »Fantastičen zaključek vsega skupaj.« Zares sem izjemno vesela.

Kako ste bili zadovoljni s svojimi smučmi?

V kvalifikacijah še nisem imela tako hitrih kot, denimo, Norvežanke. Na srečo so bile takrat, ko je bilo to najpomembneje, prave.

Kakor je bilo videti od daleč, je bila vrhunska tudi vaša telesna pripravljenost.

Vedela sem, da imam dovolj moči, zato sem tudi napadala in se borila za svoj položaj. Ko sem v četrtfinalu le za hip popustila in so me tekmice zaprle, sem v trenutku padla na peto mesto. To je bila dobra šola. Takrat sem si rekla, da moram ubrati svojo smučino in se je tudi držati.

Nov uspeh je le potrditev dobrega dela, kajne?

Vsekakor. Ob tej priložnosti bi se še enkrat zahvalila Ivanu Hudaču, ki je vnovič dokazal, da je eden najboljših trenerjev na svetu. Treba je vedeti, da je bil to šprint v mojem bistveno slabšem prostem slogu, zato sem se morala za kolajno precej bolj potruditi, kot če bi bil v klasičnem koraku.

Kam bi jo umestili?

Olimpijska je le olimpijska, takoj za njo pa pride ta.

Torej še pred srebrno kolajno iz Sapora?

Da, ker sem si jo izbojevala po izjemno težkem letu.

Ali ste že zjutraj vedeli, da bi lahko to bil vaš dan?

Pravzaprav to – če seveda odštejem končni rezultat – sploh ni bil moj dan. Ob vseh težavah s krči tokrat nisem imela ob sebi niti trenerja Hudača, ki je moral zaradi bolezni v družini odpotovati na Slovaško.

Koliko odličij lahko še osvojite na tem svetovnem prvenstvu?

Upam, da bo še kdo dobil kakšno. Verjamem, da imava s Katjo v rokah zelo dobre karte v ekipnih šprintih, 10-kilometrska preizkušnja v klasičnem slogu pa bo sila zahtevna.

Ali se – glede na to, da ste bile kar štiri Slovenke uvrščene do 21. mesta – že počutite, kot da prihajate iz tekaške velesile?

Raje bi videla, če bi imeli takšno statistiko tudi na večjih razdaljah. Treba je namreč vedeti, da najboljše tekačice zmagujejo na vseh tekmah. Tiste, ki smo tokrat na zmagovalnem odru, smo dobre tudi na daljših preizkušnjah.