Pod Poncami nova lepotica za naslednjih 30 let

Ljubljana - Najboljših štirideset zdajšnjih slovenskih smučarskih skakalcev z doslej našim najuspešnejšim orlom Primožom Peterko na čelu že nestrpno odšteva zadnje dneve do nedeljskega slovesnega odprtja 104- in 139-metrske naprave v dolini pod Poncami. To bo eden od najsodobnejših skakalnih centrov na svetu, je ponosen Jelko Gros, direktor Zavoda za šport Planica.

»Bolj ko opazujem skakalnici, bolj sta mi všeč. Toda videz seveda še zdaleč ni vse, zato bomo šele po preizkusu vedeli, ali smo pri gradnji v celoti zadeli v polno. Lahko se namreč zgodi, da bo skakalce odnašalo od doskočišča in bodo pristajali z večje višine, kot je predvideno. Vrag se namreč skriva v podrobnostih. Lahko se zgodi, da bo odskočna miza za pol metra predolga ali prekratka, zaradi česar bi bili lahko potrebni še kakšni manjši popravki,« je včeraj opozoril Jelko Gros. Povedal je tudi, da naj bi bila krivulja leta v skladu z najnovejšimi pravili, po katerih je skakalec ves čas v »stiku« z doskočiščem oziroma največ tri metre nad njim.

Zdajšnja naprava sicer zelo spominja na nekdanjo lepotico. Predvsem zaradi znamenitega umetnega hrbtišča, ki so ga ohranili zaradi kulturne dediščine. Razlika je le v tem, da so ga na novo zgradili v obliki mostu, medtem ko so ga prej držali oziroma nosili stebri; sprva leseni, nato betonski. Takšno je zdaj tudi ogrodje hrbtišča, njegovo dno pa narejeno iz kostanjevega in smrekovega lesa ter prekrito s plastično podlago.

Direktor Zavoda za šport Planica ocenjuje, da bo zdržala vsaj trideset let, ko jo bo po vsej verjetnosti treba prenoviti: »Ker se smučarski skoki z leti spreminjajo (v Bloudkovih časih je, denimo, vpadni kot skakalčevega leta znašal približno 39, 40 stopinj, zdaj pa je ta že pri 34 stopinjah) in je dražje nekaj porušiti in nato na novo zgraditi kot malo spremeniti, smo se odločili, da ne bomo celotnega hrbtišča zgradili iz betona.«

Planiški skakalni center, vreden približno 24 milijonov evrov (tekaškega naj bi prihodnje leto zgradili za 18 milijonov), bo po Grosovih besedah eden najcenejših, najsodobnejših in skakalcem tudi najprijaznejših na svetu. »Vse bodo imeli na dosegu rok. S sedežnico se bodo namreč pripeljali skoraj naravnost v poseben prostor za ogrevanje in psihološko pripravo za skok, od koder bodo imeli le nekaj korakov do zaletišča velike naprave, medtem ko se bodo do naleta srednje naprave spustili po tekočih stopnicah. Hoje v neudobnih skakalnih čevljih bo torej zelo malo.«

Kakor koli, uradno (neuradno morda že prej) jo bodo preizkusili v nedeljo ob 9.45, ko bo na sporedu uradni trening za državno prvenstvo na veliki napravi. Ob 11. uri bo slovesno odprtje s krstnim skokom Primoža Peterke na manjši, 104-metrski skakalnici, ki se ga legendarni Moravčan že izjemno veseli. Po večji napravi (HS-139) pa se bo prvi spustil veliki up Ratečanov, čigar ime bodo razkrili danes. Gros pričakuje, da bodo najboljši v nedeljo poleteli okrog 135 metrov daleč, ko se bodo povsem navadili na skakalnico, pa naj bi varno pristajali celo blizu 150 metrov.

Ob tem je sogovornik vse, ki imajo kar koli v zvezi z zgodovino Planice, še pozval, da to sporočijo ali v nedeljo prinesejo s seboj na slovesno odprtje skakalnic, da bodo ovrednotili za tamkajšnji muzej.

Šestdeset let uspehov in enajst let sramote velikanke

Zgodovina Bloudkove velikanke sega v leto 1934, ko je bila zgrajena za tedanje razmere največja smučarska naprava na svetu. Sprva jo je začel graditi Ivan Rožman, dokončal pa jo je Stanko Bloudek, po katerem je tudi dobila ime. Le dve leti po odprtju naprave se je Avstrijec Sepp Bradl vpisal med nesmrtne, saj je kot prvi na svetu s smučmi preletel stometrsko znamko. Razvoj rekordov Bloudkove velikanke se je končal leta 1998, ko je Japonec Noriaki Kasai poletel 147,5 metra daleč.

Lesena lepotica je svoj najbolj klavrn trenutek doživela 16. decembra 2001, ko se je pod težo snega podrlo leseno hrbtišče. V trenutku nezgode na skakalnici ni bilo ljudi, tako da je nastala le gmotna škoda. Kolikšno škodo je pri tem utrpel ugled Planice in z njo Slovenija, še ni izmeril nihče.

Že naslednjo pomlad, maja 2002, je občina Kranjska Gora potrdila investicijski program obnove Bloudkove velikanke (in tudi letalnice), že takrat pa so domačini opozarjali, da je tudi leseni sodniški stolp ob napravi krepko načet in bi ga bilo treba temeljito obnoviti. Oktobra leta 2003 je občina z izvajalcem, podjetjem SCT, podpisala pogodbo za obnovo, ki naj bi stala 116 milijonov takratnih tolarjev, prva dela pa so začeli opravljati že decembra istega leta. Ob tem so se – kako značilno za Planico! – začele pojavljati različne govorice in zgodbe o domnevnih nepravilnostih.

Napovedi, da bodo na obnovljeni napravi skakali že pomladi leta 2004, so se izkazale za netočne in predvsem preveč smele. Pri obnovi naj bi sodelovali tudi podjetji Trimo Trebnje in Acroni Jesenice. Vendar so v Kranjski Gori le dober teden po začetku del, sredi decembra 2003, dobili ogorčeno pismo s Smučarske zveze Slovenije, v katerem so od občine zahtevali takojšnjo ustavitev del, ker da načrti za obnovo niso sprejemljivi. Za župana Kranjske Gore Jureta Žerjava je bilo bistvo problema v tem, da gredo »športni, politični in gospodarski interesi v smer gradnje skakalnice v Kranju in Ljubljani«. Zima je prenovo najprej začasno, nato pa še za nedoločeno obdobje ustavila.

Leta 2006 je vlada pripravila nabor razvojnih projektov, med katerimi je bil predviden tudi nordijski center Planica in naj bi bil po tedanjih ocenah vreden skoraj sto milijonov evrov, urejanja pa naj bi se lotili strogo načrtno. Namera za celovit pristop pri urejanju se je že pozimi istega leta pokazala kot najboljša, saj se je podrl še nalet 90-metrske naprave, tako da je v Planici edina naprava ostala letalnica, na kateri so v zadnjih letih sploh še lahko gostili najboljše smučarske skakalce sveta.