Tinin smuk je letos bistveno boljši kot lani. Naredila je le en spodrsljaj - v Zauchenseeju, kjer je bila 24. Njene smukaške nastope pa je treba pogledati tudi iz drugih zornih kotov. Smukaškega poguma, katerega pomanjkanje ji največkrat očitajo, se ne da naučiti. Gre za dolgotrajen proces, skozi katerega dobivaš zaupanje vase, s tem pa tudi zanesljivost in prostor za tveganje. Če rineš brezglavo skozi zid, se hitro raztreščiš ob njem. Letos je, brez takoimenovanih testov hitrih smučk, najboljša slovenska smučarka le 10-krat trenirala smuk. V primerjavi s tekmicami, ki imajo na razpolago tudi vetrovnike in drugo vrhunsko tehnologijo, odločno premalo. Kljub temu je znala na pravem mestu odpreti varnostni ventil in s »kontrolirano« bojevitim nastopom á la Maria Riesch doseči najboljšo slovensko uvrstitev doslej. Pri smučarki, ki nikoli ne gre na skrajni rob svojih zmožnosti in tvega poškodb, je to vrlina, ki jo gre ceniti.
Peto mesto na SP ima tudi drugo razsežnost, ki bo prišla do veljave naslednjo sezono. Sebi in vsem, ki so dvomili o njenem končnem cilju - velikem kristalnem globusu -, je s kolajno v kombinaciji in še zlasti smukom dokazala, da je dosegljiv in ne le pretirana želja ambiciozne Korošice in njenega spiritus agensa Andree Massija. Letos se ji želja, da bi bila za petami Vonnovi in Rieschevi, ni izpolnila, ker je bilo morda preveč pričakovanj in s tem povezanih napetosti, zagotovo pa motečih prvin, ki jo vselej spravljajo iz tirnice. Z letošnjimi izkušnjami bo nevarna tekmica za globus.