Prebojnica

Odmislila je, končno, vse, kar bi ji utegnilo na progi v misli pririniti iz podzavesti. Ji zamajati – četudi za hip, bi bil ta hip preveč – popolno osredotočenost, zbrano v praznino. Odrešujočo praznino, v kateri vse vodi intuicija, zgrajena na nekaj deset tisoč urah vloženega dela. Prostora ni bilo niti za mladostne spomine, za dan, »ko je po letih treningov in nenehnih odrekanj končno postala članica slovenske smučarske reprezentance in se je njej in njenim staršem od srca odvalil velik kamen.

To je namreč pomenilo konec nenehne stiske z denarjem, da so Mazetovi lahko kupovali smučarsko opremo«. Prostora ni bilo za razmišljanja o preteklih uspehih in neuspehih. Dejala je, večkrat, odkrito, da jo »vsak neuspeh zelo prizadene in se z njim zelo težko sprijazni«. Po neuspehih joka, vedno, tudi letos je, nazadnje po odstopu v Cortini d'Ampezzo, po tekmi, po kateri sta veliki šampionki Maria Riesch in Lindsay Vonn ugotavljali, da je pred olimpijskimi igrami in svetovnimi prvenstvi najboljši pokazatelj forme. Forme za kolajne; v mislih sta imeli Nemka in Američanka gotovo zlato. Ki je v Garmisch-Partenkirchnu potem nista osvojili. Vonnovo je preveč pretresel pretres možganov, Rieschovo je zdelal virus. Ko je Mazejeva sedela ob progi v Cortini d'Ampezzo bi človek pomislil, da se ji je, zdaj zares dokončno, podrl svet. In se ji tudi je. Za nekaj ur. Ker jo je potem, tako kot vsakič prej, dvignila sla, tekmovalna, osebna, po iskanju perfekcije. Ko so vse izkušnje, vsi občutki izpuhteli v nič, je stala na vrhu proge, na kateri je lani ob koncu sezone dobila veleslalom za svetovni pokal, in zdaj končno povsem našla stanje, v katerem jo je poganjala nadzorovana agresivnost, nadzorovana do točke, ko so misli, srce in duša drveli proti cilju in je telo, njene mišice, njene kosti, njene vezi, ostalo dovolj napeto in seveda tudi dovolj sproščeno, da je lahko tej ambiciji sledilo. V skoraj popolni simbiozi. Igrivo. Kot na griču za hišo v Črni na Koroškem, kjer se je vse začelo.

»Veleslalom je moja najboljša disciplina, zato so bila tudi pričakovanja tako velika,« je povedala Tina Maze, svetovna prvakinja v veleslalomu iz Garmisch-Partenkirchna, ko je bilo vsega konec, ko je srebrni kolajni s svetovnega prvenstva v Val d'Iseru 2009, srebrnima z olimpijskih iger v Vancouvru 2010 in srebrni iz kombinacije v Garmisch-Partenkirchnu dodala zlato. »Ko se je tekma začela, sem bila kot bik, ki ga spustijo iz kletke. Vse sem odmislila in smučala tako, kot najbolje znam. Napadla sem na vso moč in tudi veliko tvegala.«

Jure Košir, predsednik zbora za alpsko smučanje, je dan pozneje dejal, da je tekmice v prvem teku po smučarsko »ubila«. Sredi druge vožnje je bilo videti, da jih bo »ubila« še bolj, kajti prednost štiriintridesetih stotink sekunde iz prve vožnje je povišala na šestinšestdeset. Na koncu jih je ostalo devet, ravno toliko kot jih je šest dni prej zmanjkalo v kombinaciji. Da teh devet stotink nikakor ni naključje, je dan pozneje še dejal Košir, ko je bil med prvim in drugim tekom moškega veleslaloma nekje na progi.

»Vsak ima v karieri enako količino kredita sreče. Če si pošten do sebe, se vse vrača, tudi v tej igri stotink, kjer je na koncu težko vsakič ugotoviti, zakaj se je zgodba sestavila. In zakaj se ni, kadar se ne,« je razmišljal Košir. Na vseh ravneh. Tini Maze seveda na elitni.

Celoten članek si preberite na www.polet.si