Tiskane izdaje
Da je tisti dan resnično zelo dobro ohranil v spominu, je mogoče sklepati tudi iz njegovega natančnega pripovedovanja zanimivosti, ki so se vrstile pred tekmo, med njo in po njej. »Spominjam se, da sem na prvenstvo pripotoval v vrhunski formi. Na uradnem treningu sem kot za stavo preskakoval tekmece in to kljub temu, da sem skakal tudi z dveh naletov nižje kot drugi,« je Petek zavrtel nazaj kolo časa in pripomnil, da je takrat prav čutil, kako so njegovi konkurenti upali, da psihološko ne bo zdržal.
To, da je v ključnih trenutkih ohranil mirno kri, je bila tudi njegova glavna naloga. A je bil zaradi odlične pripravljenosti v Predazzu vseskozi pozitivno naravnan in zato tudi prepričan vase. Ko se zdaj ozre nazaj, ima občutek, da ga takrat nič ne bi moglo ustaviti na poti do lovorike. »Ko sem zjutraj pogledal skozi okno in videl, da močno sneži, sem bil še boljše volje. Nič me tudi ni motilo, da so tekmo preložili na popoldanski termin. Prav nasprotno; zaradi težjih razmer sem pričakoval, da se bodo tekmeci še bolj mučili,« je razkril danes 39-letni Leščan, ki se med preizkušnjo le ni mogel otresti živčnosti.
A ta -kot pravi -ni vedno škodljiva. Če jo znaš pravilno usmeriti, zna biti še kako dobrodošla. »Toda po prvi seriji, po kateri sem bil drugi za Japoncem Akiro Higašijem, ki je bil še večje presenečenje od mene, nisem več zdržal pri miru. Najprej sem šel teči ob bližnjem potoku, potem sem se zaprl v slačilnico. Ker sem potreboval mir, je eden od kolegov iz reprezentance, ne spomnim se več, kdo, celo stražil pred vrati, da me ne bi motili. Na tekmi je bilo namreč tudi cel kup naših funkcionarjev, « se je zdajšnji športni direktor za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo pri Smučarski zvezi Slovenije (SZS) spomnil, kako se je tedaj pripravljal za svoj drugi nastop.
Tudi ta mu je uspel zelo dobro, saj je prevzel vodstvo in nato z nestrpnostjo spremljal finalni skok Higašija, ki pa se je očitno psihično zlomil, kajti po ponesrečenem poskusu je nazadoval na deseto mesto. In veliko veselje v našem taboru se je lahko začelo; Slovenija je s Petkom Da je tisti dan resnično zelo dobro ohranil v spominu, je mogoče sklepati tudi iz njegovega natančnega pripovedovanja zanimivosti, ki so se vrstile pred tekmo, med njo in po njej. »Spominjam se, da sem na prvenstvo pripotoval v vrhunski formi. Na uradnem treningu sem kot za stavo preskakoval tekmece in to kljub temu, da sem skakal tudi z dveh naletov nižje kot drugi,« je Petek zavrtel nazaj kolo časa in pripomnil, da je takrat prav čutil, kako so njegovi konkurenti upali, da psihološko ne bo zdržal.
To, da je v ključnih trenutkih ohranil mirno kri, je bila tudi njegova glavna naloga. A je bil zaradi odlične pripravljenosti v Predazzu vseskozi pozitivno naravnan in zato tudi prepričan vase. Ko se zdaj ozre nazaj, ima občutek, da ga takrat nič ne bi moglo ustaviti na poti do lovorike. »Ko sem zjutraj pogledal skozi okno in videl, da močno sneži, sem bil še boljše volje. Nič me tudi ni motilo, da so tekmo preložili na popoldanski termin. Prav nasprotno; zaradi težjih razmer sem pričakoval, da se bodo tekmeci še bolj mučili,« je razkril danes 39-letni Leščan, ki se med preizkušnjo le ni mogel otresti živčnosti.
A ta -kot pravi -ni vedno škodljiva. Če jo znaš pravilno usmeriti, zna biti še kako dobrodošla. »Toda po prvi seriji, po kateri sem bil drugi za Japoncem Akiro Higašijem, ki je bil še večje presenečenje od mene, nisem več zdržal pri miru. Najprej sem šel teči ob bližnjem potoku, potem sem se zaprl v slačilnico. Ker sem potreboval mir, je eden od kolegov iz reprezentance, ne spomnim se več, kdo, celo stražil pred vrati, da me ne bi motili. Na tekmi je bilo namreč tudi cel kup naših funkcionarjev, « se je zdajšnji športni direktor za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo pri Smučarski zvezi Slovenije (SZS) spomnil, kako se je tedaj pripravljal za svoj drugi nastop. Tudi ta mu je uspel zelo dobro, saj je prevzel vodstvo in nato z nestrpnostjo spremljal finalni skok Higašija, ki pa se je očitno psihično zlomil, kajti po ponesrečenem poskusu je nazadoval na deseto mesto. In veliko veselje v našem taboru se je lahko začelo; Slovenija je s Petkom, ki je imel na koncu pičle 1,2 točke naskoka pred Norvežanom Runejem Olijnykom in 7,5 pred Nemcem Jensom Weissflogom, dobila prvega svetovnega prvaka v smučarskih skokih. »Vesel sem, da sem se v odločilnem trenutku zbral in unovčil vrhunsko formo, čeprav je bila moja prednost na koncu precej manjša kot na treningu. Stres je očitno naredil svoje,« je poudaril Leščan in zaupal, da je do lovorike skočil s smučmi, na katerih je bil logotip Slovenije.
Zlata kolajna je imela zanj toliko večjo težo, ker jo je na nordijskem svetovnem prvenstvu osvojil kot prvi Slovenec. Ob tem je pripomnil, da je šlo -kakor vselej v smučarskih skokih -tudi pri njem takrat za stvar trenutka, hkrati pa je priznal, da je imel tudi kanče športne sreče. Zelo dobro se spominja tudi posrečene novinarske konference, na kateri je bil kajpak v središču pozornosti. »Navzoče je presenetilo, da sem na njihova vprašanja odgovarjal tako v angleščini kot tudi nemščini. Ne vem, ali so mislili, da živim(o) za železno zaveso,« je pribil Petek in nadaljeval: »Glede na to, da smo imeli dober mesec pred tem v Sloveniji plebiscit, je bilo že jasno, da se bomo osamosvojili. Zato je bilo veliko govora tudi o tem.«
Po novinarski konferenci je moral na dopinško kontrolo. »Tam sem imel končno mir, saj sem potreboval kar tri ure, da sem vendarle kaj iztisnil iz sebe,« je v smehu pristavil naš prvi skakalni svetovni prvak, ki se je v hotel vrnil pozno zvečer. Tam so ga že vsi nestrpno pričakovali in mu na čelu z Bogdanom Norčičem, ki je navdušeno prepeval, pripravili nepozabno veselico. Prisrčnega sprejema je bil po vrnitvi iz Italije deležen tudi v domačih Lescah, kjer ga je pozdravilo blizu 10.000 ljudi. »Bilo je noro!«
Petek še danes dobi kurjo polt, ko se spomni tiste množice navijačev na parkirišču pred nekdanjo tovarno Veriga. Kolajno ima spravljeno doma, vitrine zanjo pa mu vse doslej še ni uspelo urediti. »Morda jo bom letos, ko je že ravno 20-letnica,« je športni direktor za skoke in nordijsko kombinacijo v smehu sklenil pogovor o spominih na svoj največji uspeh.
