Tiskane izdaje
Peking - Vasilij Žbogar je znova dvignil jadranje na najvišjo raven med slovenskimi športi. Če seštejemo zadnje dvoje olimpijske igre, potem je jadranje drugi šport - za zlato kraljico atletiko. S srebrno kolajno v Qingdau je v Atenah bronasti Izolan postal tudi najboljši slovenski jadralec vseh časov. Kapo dol, bi rekel nekdanji nogometni selektor Srečko Katanec. Prav zanimivo pa je, da ob silnem veselju ob srebrnem odličju jadralski šampion iz Izole ni pozabil domačega okolja - v dobrem, a tudi slabem. Vsem glasnim in prikritim kritikom, ki so ga po atenski kolajni zaradi sila povprečnih rezultatov že obesili na klin zgodovine, je, kot je poudaril, dokazal, da je jadralec za vse vetrove, predvsem pa zna šampionsko tekmovati.
Od našega poročevalca
O tem ni več niti kančka dvoma. Dve kolajni sta tako trden in nezlomljiv dokaz, ob katerem morajo zapreti usta tudi najbolj glasni Vasilijevi kritiki, ki tako radi poudarjajo, kako je laser nepomemben olimpijski razred in jadralsko tehnično podoben spuščanju ladjic po potoku. Jeza in kljubovalnost Žbogarja je bila razumljiva, prav tako tudi čustveni izliv ob osvojeni kolajni. Ponavadi pri športnikih ob največjih trenutkih slavja pridejo ven tudi tiste negativne travme, ki ga morda več let močno tiščijo, a si jih ne upa povedati, dokler za to seveda nimajo najboljšega argumenta - olimpijsko ali katero koli drugo kolajno. Očitno so bile kritike in podcenjevanje eden izmed glavnih Žbogarjevih motivov, ki so ga prignali do olimpijskega srebra.
Vasilij, sicer zelo olikan fant, pa ni niti tako velika tarča kritikov kot njegov oče Stanislav, predsednik jadralne zveze. Iz nasprotnega tabora, ki se je zbral okrog Vinčecev, starejšemu Žbogarju očitajo, da ni vsem olimpijcem (Vesni Dekleva Paoli in Klari Maučec ter Gašperju Vinčecu) zagotovil enakih oziroma optimalnih možnosti za sklepne priprave, da je zaradi njegovih šlamparij omenjeni trojici propadel julijski trening v Qingdau. Vasilij je bil zaradi treninga, ki ga potem vendarle ni bilo zaradi nadležnih alg, morda res v prednosti.
Olimpijske regate pa so pokazale, da je bil to le majhen in dokaj nepomemben delček v zmagovitem mozaiku. Žbogar je na Kitajskem jadral šampionsko in dokazal tisto, kar je njegov trener Trevor Millar trdil že pred prihodom na Kitajsko, da je psihično močan in izkušen ter nared za boj za kolajne. Psihična trdnost je bila Vasilijev najmočnejši adut, ki ga denimo Gašper ni imel. Koprčan je prišel na OI prepričan, da lahko osvoji kolajno, razplet pa je pokazal, da je bil zanj to vendarle prehud zalogaj. Pa še en zanimiv detajl je: v letošnji sezoni je bil Žbogar na največjih tekmovanjih precej boljši od Vinčeca, kar je najbolj trden temelj za naskok na olimpijsko kolajno. Izolan je bil na SP četrti, na EP pa srebrn, medtem ko je Vinčec na SP zasedel 15. mesto, na EP pa je kolajno izgubil v finalni regati ...
Kakorkoli že, v taboru, zbranem okrog Žbogarja (jadralec pri tem nima res nič in je odrezan od slovenskih zalivskih prepirov), imajo razlog, da rečejo, da so zmagovalci in se bo v naslednjih štirih letih plesalo tako, kot bodo oni igrali. V taboru Vinčecev (tudi Gašper se izogiba zdraham) pa se bodo morali potegniti vase, preanalizirati vse dejavnike, ki so jim vzeli načrtovano kolajno, in razmisliti, kako naprej. V športu je pač tako, da imajo zmagovalci vedno prav. Starejšemu Žbogarju očitati zdaj, ko ima njegov sin dve kolajni, da je delal zgolj zanj, bi bilo zelo nespametno in neumno. Tudi če je, je bila to najboljša možna naložba. Mlademu Žbogarju in Vinčecu je treba z vsemi močmi omogočiti, da gresta naprej s polnimi jadri. London je za oba odličen izziv. Gašperju, da se ovenča s toliko želeno kolajno, Vasiliju pa, da svojo zbirko zaokroži z zlatom.
»Primorske zdrahe« oziroma rivalstvo med koprskim in izolskim zalivom so prinesle Sloveniji še drugo kolajno. Če je to formula za uspeh, potem bo treba zdravi del rivalstva kot gonilo napredka še naprej negovati. Možna rešitev za boljši jutri bi bila tudi zamenjava predsednika. Po Žbogarju - Vinčec ...
Zdraharjem pa je vendarle treba zapreti usta. Vsaj za toliko časa, dokler se zmagovalci »zalivske vojne« ne naužijejo veselja ob kolajni. Slej ko prej bodo zagotovo spet prišli na plan. Morda v kakšnem drugem dresu. Manevrskega prostora in posadk je kar nekaj.
Iz četrtkovega tiskanega Dela
