Prvi služabnik ali smučarski Neron?

Ko je pred dvema letoma Tina Maze odločno podprla Jureta Koširja pri zamenjavi oblasti na smučarski zvezi, Tomaža Lovšeta pa za predsednika, je kazalo, da bo smučarski vlak po dolgoletni vladavini dvojca Stane Valant-Jaro Kalan dobil novo kakovost, modernejši pristop, predvsem pa zagon. Toda novi ljudje niso prinesli nove kakovosti dela niti racionalizirali delovanje, kar naj bi bila ena glavnih nalog. Utopili so se v lastnih obljubah, tako da se mnogim že kolca za predhodniki. V vsej vladavini Valanta ni bilo toliko v medijih kot Lovšeta v nekaj mesecih po zasedbi smučarskega prestola.

Že ob koncu lanskega leta je prišlo do nesoglasij, ki jih je poosebljal direktor Matija Vojsk. Po osmih mesecih je »zaradi razhajanj v razmišljanju z vodstvom« odstopil šef stroke Miha Verdnik. Nato je zaradi »nesoglasij s predsednikom« s Podutiške odšel direktor marketinga Primož Ulaga. Ko je »zaradi izgube in zaupanja vodstva« še odšel močno razočarani »spritius movens« sprememb Jure Košir, je bilo jasno, da je bil »upor na smučarski ladji« strel v prazno. Nazadnje je zvezo prisilno zapustil še najbolj sporni direktor Vojsk. Ostal je predsednik (podjetnik) Lovše – z novo vodstveno garnituro in s »kimajočo bazo«.

Če bi sodili po medijski izpostavljenosti, je generator vseh težav ekipa aMaze z brezkompromisnim in doslednim, a tudi težavnim pogajalcem Andreo Massijem. Dvojec Maze-Massi pa še zdaleč ni bil edini kamen spotike. Na tapeti predsednika so bili zaradi spora okrog TV pravic tudi organizatorji Pokala Vitranc in Zlate lisice ter smučarji in smučarke, ki so pod velikim pritiskom morali pristati na sofinanciranje treningov, čeprav naj bi proračun vsako leto rasel. Kar se dogaja ekipi aMaze, se lahko jutri zgodi komurkoli v katerikoli smučarski družini pod okriljem zveze. Najboljša slovenska športnica bi morala potemtakem biti smerokaz, kako se s požrešno birokracijo boriti, da z ustreznimi razmerami za delo uresniči svoje nesporno poslanstvo – zmagovati in osvajati kolajne. Če ne bi imela toliko izjemno močnih adutov (kolajn) in štrlela iz povprečja, bi jo v opravičevanju lastnega obstoja že zdavnaj požrli.

Po 19 mesecih vladanja bi se moral predsednik, še bolj pa baza vprašati, če ni morda kaj narobe z načinom in filozofijo vodenja, ne pa z Mazejevo. Lovše bi moral biti prvi služabnik njenega veličastnega smučanja, ne pa bahavi avtokrat, ki si misli, da si je z nekaj denarja kupil pravico do vladanja. Če bo tako nadaljeval, se mu lahko zelo hitro zgodi, da ga bodo ob odhodu namesto z množičnim aplavzom, ki ga je doživel 1. aprila 2010 ob zmagi na volitvah, pospremili z žvižgi in odpirali šampanjce. Do smučarskega Nerona, ki je v želji po slavi izgubil občutek za realnost in za seboj pustil pogorišče (Rima), ni daleč.