Tiskane izdaje
Kot ni nikoli skrivala, da jemlje zdravilo, ki so ji ga izjemoma dovolili zaradi hudih napadov astme in zaradi katerega je še pogosteje pod nadzorom WADA, tako je iskreno priznala, da pri skoraj 31 letih o otroku razmišlja racionalno. »Kot ženska si ga želim, s partnerjem sva dolgo skupaj, kot tekmovalka pa si ga po mnenju mnogih skoraj ne morem 'privoščiti', saj še nisem pred upokojitvijo. Pa ni čisto tako, spodbudo so mi dale Julija Čepalova, Katerina Neumannova in Liv-Grete Poiree, vse so se po porodu vrnile še boljše. Leto 2012 bi bilo po tej plati pravo, leta 2013 želim nastopiti še na zadnjem SP, Val di Fiemmeju se pač nočem odreči,« razmišlja na pogled nič kaj skandinavska tekačica, ki z le 168 cm in temnimi lasmi krepko odstopa od večine rojakinj. Kar v smučini ni slabo, njen niz odličij z največjih tekmovanj je po Oslu 2011 osupljiv, na SP jih je od 2003 osvojila 14 (8 zlatih, 3 srebrne, 3 bronaste), na OI sedem (3 zlate, 3 srebrne, bronasto), le velikega globusa, kot kaže, ne bo nikoli dvignila. Pravi, da ga je odpisala pred leti, ko je s pretiranim obremenjevanjem telo privedla na rob in ugotovila, da si mora med sezono vsakič vzeti »dopust«. »Včasih sem bila kot alkoholik, ki ne neha, dokler steklenica ni prazna, polnih pa nikoli ni konec. Sama sem se denimo tako obnašala do uteži, vedno več sem si nalagala, vedno več hotela dvigniti, dokler nisem dosegla dna. Zdaj poslušam svoje telo,« se spomni na prejšnje SP v Libercu, ki ga je zapustila praznih rok. Po tistem se je zgodilo mnogo zasukov v njeni karieri, predvsem je od dolgoletnega klubskega trenerja Sveina Toreja Samdala - alfe in omege njene kariere, za katerega mnogi menijo, da jo je ustvaril, a v naletu tudi prignal do roba - prešla pod večji nadzor prvega reprezentančnega moža Egila Kristiansena. Novoletno turnejo je to sezono preskočila brez kančka slabe vesti. Z zaročencem Fredom Børejem Lundbergom, v 90. letih pravim šampionom v nordijski kombinaciji (2x olimpijski, 3x svetovni prvak), s katerim sta skupaj že šesto leto, je božič preživela v Oslu in kuhala tradicionalne norveške jedi: »Nič mi ni manjkalo, razen družine. Polnjenje baterij za SP je bilo na prvem mestu.«
Napolnila jih je odlično, osvojila srca še zadnjih skeptikov med rojaki, na podelitvah v minulem tednu zbrala prek sto tisoč ljudi in si kot kraljica prvenstva prislužila sprejem pri kralju Haraldu. Ob tem je težko verjeti, da nima pokroviteljev. »Ne vem, nisem agresivna. Pošiljam prošnje, a ne trkam na vrata in ne ponavljam klicev. Tako pa ravno ne dobiš denarja,« je dejala še jeseni, res pa je, da pridno služi z nagradami za uspehe, z Lundbergom vodita tudi podjetje, zaradi katerega se namerava po koncu kariere povsem posvetiti poslovni karieri. Njena rojakinja in predhodnica Bente Skari, katero je Marit letos presegla tako po številu zmag v svetovnem pokalu kot odličij s posamičnega prvenstva, ji je sicer v intervjuju za nacionalno televizijo svetovala, naj nikar prehitro ne vrže smuči v kot. »Marit ima tako izjemno zgradbo telesa, specifično mišičevje, da bo zlahka še nekaj let pobirala vse, kar je vrednega v vrhunskem smučarskem teku. Takšna tekmovalka se redko rodi,« je prepričana Skarijeva, ki somišljenike niza v skandinavskih tekaških legendah Bjørnu Dæhlieju, Gundeju Svanu, tudi Vegardu Ulvangu.
