Robijev kapetanski trak bo v soboto dobil novega lastnika

Kljub zgodnji jutranji uri je marsikatero oko iz radovednosti včeraj pokukalo na glavno železniško postajo v Ljubljani. Na njej se je zbrala slovenska skakalna reprezentanca, preden je sedla na vlak in se z njim, kot nekoč njihovi predhodniki, ki so skakali še v navadnih oblačilih brez čelad in kombinezonov, odpeljala proti Planici. Najmlajša Domen Prevc in Timi Zajc sta na ramena povzdignila najizkušenejšega Robija Kranjca.

Na Kranjčevi roki je pozornost vzbudil kapetanski trak. V soboto ga bo 37-letnik, ki se poslavlja od vrhunskega športa, pod Poncami simbolično predal nekomu od mlajših. »Ko sem se priključil reprezentanci, je bil Robi najmočnejši člen, tisti, ki je vlekel naprej. Tudi ko ni šlo, je dajal vedeti, da nikoli ni vdaje. Bil je prvi na treningu, pa če so bili še tako slabi dnevi. Prav zaradi svojega odnosa do športa je bil in je še moj veliki vzornik,« je z izbranimi besedami o starejšem kolegu pripovedoval Peter Prevc.



V zadnjih dveh zimah se je leteči Kranjčan lovil in iskal, prebrodil marsikatero krizo, enako kot Jurij Tepeš, ki se je včeraj po dolgem premoru pridružil izbrani vrsti. »Moja sezona se je odvijala porazno. Želel sem si na tekme za svetovni pokal, pa priložnosti nisem dobil oziroma si je izboril. V celinskem nimam prave motivacije, gre za drugačno raven. Te tekme bi moral dati skozi do 18. leta, morda jih takrat nisem, se pa zdaj soočam z njimi in rezultati so temu primerni. Že lani sem si obljubil, da takšne sezone ne bom več imel, pa se je ponovila. Leto je prineslo veliko preizkušnjo – psihično in telesno. Pridejo vzponi in padci, iz padcev se ponavadi veliko naučiš. Če ne za skoke, pa za življenje,« je zrelo razmišljal Tepeš, ki si je močno želel v Vikersund, a ker ga tam ni bilo, pravi da bo to v Planici njegov hendikep. »Kljub vsemu upam na najboljše. To letalnico imam najraje med vsemi. In najboljše vzdušje je prav v Planici!« pod Poncami vselej uživa v pozitivnem razpoloženju.
 

V Planici kot cunja

Čeprav je tekmovalni ritem med sezono naporen in poleti pridejo na spored šele na koncu, ko je glava bolj utrujena kot na začetku zime, finala v Planici skakalci ne bi terminsko premikali. »Za Slovence je Planica najboljša motivacija za konec sezone. Če bi denimo morali v Rusijo, kjer je letos finale ženskih tekem, bi se verjetno že dva dni prej prepirali, kdo ne bo šel. Drugače je seveda, če se boriš za visoko uvrstitev,« je razmišljal Jernej Damjan in priznal, da mu je vsako leto težje obdržati energijo na visoki ravni skozi vso sezono.

»Zadnje tri leta sem bil v Planici kot cunja. Ker letos nisem tekmoval na turneji raw air, upam, da bo boljše. Čeprav forma ni na ravni, ki bi si jo želel. Kakorkoli že, nastopati v Planici ob bučni podpori gledalcev, je vedno lepo,« se domačih navijačev veseli 35-letni Ljubljančan. Kako je biti gledalec, je občutil prejšnji konec tedna v Vikersundu: »Precej mirno je bilo. V Planici je drugače, poseben pečat pa pusti tudi mikrofon na mizi, saj slišiš tekmovalca, ko se odrine in poleti. Kulisa je čudovita,« je povedal.

Po Kranjčevem planiškem slovesu bo on najstarejši v reprezentanci. Kako se počuti med mladim rodom? »Fantje so super! Res pa je, da nam med sezono zmanjka tem za debate, saj se oni pogovarjajo, v kateri igrici je kdo boljši, jaz pa se vrtim bolj okrog družinskih zadev. Pozna se generacijska razlika. S svojimi vrstniki smo nekoč igrali tarok, zdaj se igra playstation. Niso pa tako zelo drugačni. Še vedno pač skačemo,« je razpredal med vožnjo na vlaku proti Planici.
 

Bučna spodbuda navda s ponosom

Tudi Peter Prevc poleg Damjana in Tepeša sodi med tiste z daljšim stažem v reprezentanci. Njegov najlepši planiški spomin sega v sezono 2015/16, ko je pred domačimi navijači visoko dvignil v zrak veliki kristalni globus, prvi pa sega v obdobje, ko je bil še obiskovalec planiškega praznika. »Spomnim se gneče in mraza. S kombijem smo se na pot iz Dolenje vasi podali zgodaj zjutraj oziroma sredi noči. V ospredju je bil Andreas Goldberger, takrat je bil še lastnik svetovnega rekorda 225 m,« se je spominjal Prevc, ki vsako sezono pazi, da v Planici ohrani zbranost: »Pa ne zato, ker bi bili poleti tako zahtevni, ampak zaradi vseh spremljevalnih obveznosti, ki jih prinese domača tekma.«



Razumljivo, pod Poncami je tudi navijaško oblegan. Množična podpora, ki jo vsako leto pokažejo slovenski športni navdušenci ob letalnici bratov Gorišek, mu veliko pomeni. »Zelo lepo je, ko z vrha letalnice uzreš morje navijačev, pa tudi, ko med čakanjem na nastop pred tabo kateri od tekmecev skoči daleč. Po zvoku lahko odmeriš, koliko je poletel – več je trušča, dlje ga je neslo. Pika na i je, ko prismučaš v iztek. Glasno navijanje množice te navda s ponosom,« je v mislih, ko se je vlak že približeval Jesenicam, podoživel številne lepe trenutke.
 

Prvi na letalnici Rok Tarman

Na cilju so se reprezentanti razkropili vsak po svoje in dan nadaljevali po začrtanem programu, pod s soncem obsijanimi Poncami pa se je v smučino letalnice podalo 28 skakalcev. Čast prvega poleta na letalnici je letos pripadla Roku Tarmanu, pristal je pri 182 m.

»Dobro je pripravljena, tudi občutki so takšni. Prisotnega je bilo nekaj strahu, a šele, ko sem si zapel smuči. Ko čakaš, da te spustijo v smučino, srce začne malo nabijati. A vse se da premagati,« je vtise po poletu doživeto strnil Tarman. Najdlje je poletel Andraž Pograjc in z 224 m napovedal še en lep planiški praznik.