Skrajni čas je 
za prve ukrepe

Ko se je že zdelo, da slovenski smučarski skoki po številnih spodrsljajih v poolimpijski sezoni 2010/11 ne morejo več pasti nižje, se je zgodila črna sobota z enim samim našim finalistom na posamični tekmi na srednji napravi Midtstubakken. Slovensko čast je predvčerajšnjim na 48. nordijskem svetovnem prvenstvu s 17. mestom reševal (ne pa tudi rešil) prav najmlajši – 18-letni Peter Prevc, ki mu seveda ničesar ne gre očitati. Očitki so v tem komentarju seveda namenjeni drugim; pa ne skakalcem, temveč tistim, ki jih vodijo. Riba pri glavi smrdi.

Sobotni polom bi bilo po eni strani najbolje čim hitreje pozabiti. Toda s tem bi slovenskim skokom storili zgolj medvedjo uslugo, zato je treba znova opozoriti, da tako ne gre več naprej. O tem bi se morali zamisliti tudi oziroma predvsem tisti, ki o vsem skupaj odločajo. Če doslej niso uvideli, da pot, ki jo je z znamenito »strategijo« že pred štirimi leti začrtal Franci Petek, ni prav(iln)a, vprašanje, kdaj bodo to sploh dojeli. Kolajna na zimskih olimpijskih igrah leta 2014 v Sočiju, ki jo je v svojem programu obljubil športni direktor za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo pri Smučarski zvezi Slovenije, je pač po njegovi »strategiji« dosegljiva samo v najlepših sanjah.

Če odštejemo včerajšnjo ekipno preizkušnjo, na kateri je slovenska četverica – roko na srce – z zvrhano mero sreče zasedla šesto mesto mesto med dvanajstimi ekipami in tako izpolnila komaj prvi sezonski cilj strokovnega vodstva z glavnim trenerjem Matjažem Zupanom na čelu, so naši skakalci v tej zimi zaostali še za vsemi zastavljenimi načrti. A ne le v absolutni konkurenci; tudi v mlajših kategorijah, v katerih so vrsto let razplet krojili naši upi, se dela brez repa in glave. Na januarskem mladinskem svetovnem prvenstvu v Otepääju je bil najvišje uvrščeni Slovenec Rok Justin šele na 17. mestu, praznih rok so naši skakalci ostali tudi na nedavnih igrah EYOF. Pa so se s teh tekmovanj v preteklih letih skoraj vedno domov vračali z vsaj eno kolajno.

Pa se vrnimo še malo k sobotni posamični tekmi na Holmenkollnu, na kateri je bil pred vsemi našimi med drugim uvrščen tudi Sebastian Colloredo (12.). Ali menite, da ima 23-letni Italijan takšne razmere za trening, kot jih imajo Robert Kranjec in druščina? Da ima Colloredov trener Roberto Cecon na voljo toliko sredstev kot Zupan? Kje pa! Proračun slovenskih reprezentanc v smučarskih skokih namreč znaša zajetnih 660.000 evrov. Za ta denar so dosežki naših skakalcev odločno preslabi. Slovenski skoki za nobeno ceno ne bi smeli tako zapravljati svojega skozi zgodovino težko pridobljenega ugleda. Zato je že skrajni čas za prve (rešilne) ukrepe. Že jutri je lahko prepozno …