Slovenski kovači zlata

Garmisch-Partenkirchen – Kaj imajo skupnega olimpijski in svetovni prvaki Ingemar Stenmark, Armin Bittner, Thomas Sykora, Kjetil Andre Aamodt, Ole Furuseth, Finn Christian Jagge, Mario Reiter, Bode Miller, Christian Innerhofer, Mateja Svet, Janica Kostelić, Pernilla Wiberg in Anja Pärson? Slovenske »kovače« zlata oziroma serviserje, ki jih v svetu smučarskega športa zelo cenijo. Prav vsi izhajajo iz slovite Elanove šole, katere sinonim je Jure Vogelnik, mož, ki je za Stenmarka skrbel od malih nog do upokojitve in s Švedom osvojil pet zlatih kolajn (skupno sedem).

Aleš Kalamar, serviser najuspešnejšega smučarja SP v Garmisch-Partenkirchnu in nosilca treh kolajn Christofa Innerhoferja, pravi, da Slovence cenijo po znanju, predanosti delu, zanesljivosti in dejstvu, da ne znajo reči ne. »Včasih si nakopljemo preveč dela, vendar zaradi tega nimamo težav, četudi moramo delati do enih ali dveh ponoči. Kolajne so najlepša nagrada. V Garmischu je bilo sijajno. Vesel sem, da je Innerhofer postal Winnerhofer,« pravi Kalamar, ki tako kot domala vsi slovenski serviserji v svetovnem pokalu (skupaj jih je dobra dva ducata), nima težav z delovnim urnikom. Če je treba, dela dnevno tudi po dvanajst ur, v tekmovalni in pripravljalni sezoni pa seveda vse sobote in nedelje.

Koliko parov smuči imate na voljo za Innerhoferja?

Na začetku sezone jih je bilo 80. Potem smo jih testirali, za smuk pa jih je ostalo 15.

Kakšna športna osebnost je (W)Innerhofer?

Ko ga poslušaš, kako in koliko govori, dobiš občutek, da mu je vse drugo pomembnejše od smučarije. Je pa zelo dober in preprost fant, ki se je z garanjem povzpel na svetovni vrh, potem ko so ga v mladosti že odpisali. O tem, kakšen je, pove tudi to, da mi vsakič pomaga naložiti smuči v avto in jih razložiti. Tudi delovno mizo se je naučil sestaviti. Jaz sem imel vedno srečo s fanti. Ted Ligety je enak. Trdim pa, da so fantje takšni, kot jih na začetku naučiš.

Kakšni pa so, ko ni dobrih rezultatov? Iščejo izgovore v materialu?

Tekmovalci in serviserji se zavedamo, da odločajo malenkosti. Zato jim posvečamo popolno pozornost in iščemo rešitve. Nekateri imajo radi trše, drugi mehkejše smuči. Najbolj izrazita je raznovrstnost v slalomu, kjer ima pet Rossignolovih smučarjev štiri različne modele. Lahko si predstavljate, koliko dela imajo konstruktorji. Večina, še zlasti najboljši v svetovnem pokalu, vedo, kaj hočejo, tako v materialu kot tekmovalno. Nekaj je tudi takšnih, ki povsod drugje iščejo napake, samo pri sebi ne.

Materiali se hitro spreminjajo. Kako sledite novostim?

Letos po Beaver Creeku je Innerhofer zamenjal model, tako da smo imeli mesec dni res veliko dela, da smo dobili pravega, s katerimi je zmagal na SP. V smučeh je toliko različnih sestavin, da je vse skupaj neke vrste sestavljanka.

Serviserji delate tudi napake. Kakšen je odziv tekmovalcev?

Mene ne moti, če mi tekmovalec po tekmi reče, da sem premalo naostril robnike ali naredil kakšno drugo napako. Bolj me moti, če to pride do mene iz tretje roke. Zaupanje med serviserjem in smučarjem je temelj dobrega dela.

Delali ste s Slovenci, Norvežani, Američani in zdaj Italijani. Kakšna je razlika?

Največja v hrani ... Najbolj všeč so mi Američani. Tudi ko jim gre slabo, poiščejo najbolj pozitivne stvari. Porazov ne objokujejo.

Vaš vzdevek je Kaco. Po njem vas vsi poznajo. Kako vas kličejo v Italiji?

Aleš in Alessandro. Na začetku sem bil malce zmeden, ker sem imel občutek, da me vseskozi kličejo. Vsaka tretja beseda je namreč Kaco.