Sodelovanje z Verličem omogočilo nove razsežnosti

Nato pa se je zgodba za tivolski tabor vendarle srečno razpletla in tako se je kamen od srca odvalil tudi Matjažu Seklju, že poldrugo desetletje vodilnemu pri ljubljanskem klubu glede sestavljanja moštva in določanja tekmovalnih ciljev. Povsem jasno je, da je bil pred vrati že preplah, potem ko je Tilia Olimpija, finalist EBEL 2008, v zadnjih dveh letih ostala brez končnice, nato pa povrhu tudi brez naslova državnih prvakov. Zdaj je le drugače in potem ko so se zmaji uvrstili med osmerico, bodo – sodeč po direktorjevih besedah – odločno napadli tudi domačo lovoriko.

Jutri se v Tivoli po dveh sušnih sezonah spet vrača končnica od prtega avstrijskega tekmovanja. Kljub napetemu boju zanjo ste ver jetno zdaj le zadovoljni?

Moramo biti, saj smo prvi tekmovalni cilj od skupno dveh odkljukali, torej smo se le vrnili v končnico. Pa ni bilo preprosto. Med sezono smo doživljali vzpone in padce, tudi živčnosti se nismo mogli izogniti, a zato smo zdaj lahko veseli, kako se nam je vse skupaj razpletlo. V končnici se nam proti favoritu ni treba obremenjevati z ničemer, prav zato se lahko konkurenčno postavimo po robu Salzburgu.

Pa ste si na jasnem, kje se skriva jo razlogi za uspešen konec redne ga dela v primerjavi s prejšnjima sezonama, ko ste obakrat pristali prav na dnu lestvice?

Kolikor sem opazil iz pisarne in ob ledeni ploskvi, je moštvo večinoma delovalo zelo homogeno. Verjetno je kar pravi recept izbrati igralce različnih nacij, brez pretiranega zvezdništva in z jasnim ciljem moštvene uveljavitve. Res pa je ekipa še mlada in včasih plača davek pomanjkanju izkušenj. Nikakor pa me ne preseneča, da tudi na Jesenicah, kjer imajo povprečno še mlajšo zasedbo od naše, več odmevnih zmag pobirajo na gostovanjih. Obe slovenski moštvi v EBEL sta najmanj izkušeni in se tudi zato pogosto nepotrebno obremenjujeta glede nastopov v svoji dvorani.

Toda v Tivoliju ste se odločili tudi za neobičajno potezo, komu pode liti oznako C. Žiga Pance je namreč najmlajši kapetan v zgodovini kluba.

Drži, tako mladega kapetana še nismo imeli. V slačilnici je pač zrasel novi rod in ta je zbran prav okrog Žige. Obenem je tudi pomembno, da je naš novi kapetan hitro pridobil naklonjenost in podporo izkušenejšega dela, tudi tujcev, denimo Matta Higginsa ali Petra Šachla. Na začetku je Žigo ta vloga obremenjevala, kar je bilo vidno tudi pri njegovem učinku na ledu, vendar pa se je kmalu privadil in pogosto pristavil viden delež k uspehom.

Vendar ste nanizali tudi nekaj bolečih porazov, v drugem me secu EBEL je bil v Tivoliju opazen preplah, zvesto občinstvo je začelo dvomiti tako o trenerjevih sposob nostih kot tudi igralcih …

Takrat smo morali nekaj storiti ter se odločili za zamenjavo igralcev Karija Haakane in Samija Ryhänena. Novo vrednost je nato prinesel še prihod vratarja Jana Chabere. Spet smo postali stabilnejši, moštvo se je vrnilo na pravo pot.

Kako pa ocenjujete menjave v vratih, zdaj ko se enakovredno za štartno mesto borita omenjeni Čeh ter Matija Pintarič, Aleš Sila pa je moral oditi v tujino?

Prihod tujega vratarja je bil za to moštvo izjemno koristen, obenem pa je motiviral tudi naše mlade moči. Pintarič si je v določenem trenutku pridobil prednost pred Silo, za slednjega pa je bilo bolje odditi v tujino, kot pa da bi tu le gledal tekme EBEL. Kako naprej? To je predvsem odvisno od trenerjeve odločitve, kako si bo začrtal postavo za novo sezono. Torej s tujim vratarjem in enim domačim ali obema iz naše šole.

Pa že razmišljate o sezoni 2011/12?

Pogovarjal sem se že tudi o dolgoročnejših načrtih s trenerjem Hannujem Järvenpääjem, ki ne skriva ciljev: v tej zimi si je začrtal uvrstitev v končnico in jo z igralci tudi dosegel, v naslednji sezoni razmišlja o koraku več, torej uvrstitvi v polfinale. Kar pa pomeni, da bi bilo zelo dobro zbrati več točk že v rednem delu ter ligaško zgodbo na lestvici skleniti vsaj na 5. mestu, morda še 6. Tako bi si namreč priigral dvoboj z ugodnejšim tekmecem, kot ga imamo zdaj.

Sicer pa so zadnji dnevi med ho kejskimi zanesenjaki pri nas mine vali v ugibanjih in govoricah glede izbire tekmecev v končnici. Toda pri vas ni bilo bistvene razlike, če prav si je trener Järvenpää bolj že lel Salzburg, napadalec Šachl pa KAC. Kaj pa vi?

Tu ni kaj skrivati, gre za najnevarnejša tekmeca v izločilnem boju. Po kakovosti v ta najožji razred sodi še Vienna, toda zadnja leta so pokazala, da v končnici to moštvo odpove. Salzburg ali KAC? Obe ekipi sta zelo kakovostni, Celovčane odlikujejo predvsem izkušnje, pomembne za odločilne trenutke. Prihod KAC bi v Tivoli zagotovo pritegnil številne navijače iz Koroške, pri Salzburgu je pač podpora s tribun precej manj opazna. Toda tu gre za moštvo izjemnih drsalnih sposobnosti, v hitri salzburški igri si nenehno pod bremenom, sleherna napaka drago stane. Če bi lahko izbirali, bi si za tekmeca v četrtfinalu EBEL določili VSV ali Linz, proti tema moštvoma vselej dobro igramo. A predvsem je za nas pomembno spoznanje o vrnitvi v končnico, potem ko nas tu ni bilo dve leti. Zato tudi pričakujemo hokejski praznik, vsak obiskovalec bo dobil majico z napisom play off EBEL, nikomur ne bo dolgčas.

Kaj pa državno prvenstvo? Zdi se, da se je tradicionalno odmev ni lovoriki v slovenskem prostoru Olimpija v zadnjih letih kar prehi tro odrekla.

Ne vem, nekaterih reči pač ne moreš predvideti. Toda prav imate – gre za odmevno lovoriko in rad bi videl, da bi se tudi naš novi rod navadil pomembnosti naslova prvaka in se zanj odločno potegoval. Vsi uspešni igralci naše klubske zgodovine se lahko pohvalijo z lepim številom naslovov. Povrhu so v tej sezoni ljubljansko-jeseniški derbiji vedno znova prinašali negotove in lepe predstave. Obenem pa sem prepričan, da se bomo lažje lotili uresničevanja ciljev v bližnji prihodnosti, saj v slačilnici nimamo pretirano opevanih zvezdnikov, moštvo skupaj diha, gre za zanimivo selekcijo domačega vala, severnoameriških ter evropskih okrepitev.

Vendar pa imajo, kolikor vemo, vaši tuji hokejisti le enoletne po godbe.

Saj se spomnite, ko smo v evforiji uvrstitve v finale EBEL vsevprek podpisovali dolgoročne pogodbe s tujci, pa si nato zarili nož v hrbet. Zdaj je drugače. Brata Pance imata vsak triletno pogodbo, Boštjan Goličič, Igor Cvetek, Boštjan Goličič, Aleš Mušič so, denimo, podpisali za dve leti. Le z redkimi iz domačega jedra, med njimi so Matej Hočevar, Jure Kralj, Jure Stopar, imamo enoletne pogodbe. Na Andreja Hebarja računamo tudi v prihodnji sezoni.

Kako sploh denarno kaže Tilii Olimpiji, kako je z dolgovi?

Seveda položaj ne more biti rožnat, toda zgodbo nam je precej olajšal novi korak. Kot prvi v slovenskem ekipnem športu smo sklenili partnerstvo z marketinško hišo in si s tem dejansko precej olajšali delo. Ni nam več treba skrbeti za mnoge reči, prav ta agencija Forward je v sezoni skrbela tudi za izplačila igralcem, nastaja lastna navijaška skupina, klub dosega nove razsežnosti na trgu. Imeli pa smo tudi srečo, saj je Robert Verlič, prvi mož te agencije, navijaško naklonjen tako hokeju kot Olimpiji. No, kakorkoli, dolg se je prav po zaslugi tega novega sodelovanja zmanjšal za približno polovico, zdaj znaša okrog 400.000 evrov, gre pa večinoma za plačila najemnin stanovanj in običajne hokejske stroške, med katere sodi oprema.

Kdaj bomo hokejiste Tilie Olim pije videli v novi stožiški dvorani?

Zagreb nam je nazadnje poslal jasen kažipot in tudi sam sem glede tega v Ljubljani optimističen. Le da si, dokler smo še v sanaciji, pač ne kaže postavljati pretiranih izzivov in tveganj. Toda že naslednja sezona je lahko v Stožicah tudi hokejska. Seveda je temeljni pogoj, da košarkarji takrat nimajo več obveznosti v evropskem tekmovanju. Predstavljam pa si, da bi igrali polfinale EBEL in napolnili tribune za 10.500 gledalcev, kolikor jih lahko v Stožicah spremlja hokejsko tekmo.

Kot podpredsednika EBEL vas moramo vprašati tudi, kakšna je sploh prihodnost tega tekmovanja in kako je z delovanjem obeh slo venskih klubov?

Liga si je pridobila ugled kot primer izjemnega meddržavnega tekmovanja. Dobro veste, kako močan je na Slovaškem hokej, pa je zdaj EBEL že bolj gledana kot liga v omenjeni deželi. Prihodnost te lige se skriva v udeležbi 12 klubov. Verjetno bomo dočakali vrnitev Innsbrucka ter prihod novega udeleženca iz ene od uglednih hokejskih dežel v soseščini. Glede Jesenic in Olimpije pa se zavzemamo za pravičnejšo razporeditev sponzorskih sredstev ter denarja iz TV prenosov. Težava pa je v tem, da Erste Bank kot glavni pokrovitelj prav na slovenskem trgu – v nasprotju tudi z madžarskim ali hrvaškim – ni navzoča.

Omenili ste Slovaško, kjer bo le tos svetovno prvenstvo, kaj priča kujete od slovenske reprezentance in ali se boste vrnili k delu z našo izbrano vrsto?

Slednjega ta čas res ne načrtujem, ker imam pri vseh ambicioznih Olimpijinih načrtih precej nalog. Glede na spremembo tekmovalnega sistema v prihodnje pa bo letos za našo reprezentanco res pomembno priboriti obstanek med elito. Le upamo, da bomo zbrali jedro najboljših igralcev. Jasno je že, da ne bo poškodovanega Eda Terglava, imenitno pa bi bilo, ko bi moštvo lahko okrepil Anže Kopitar. A ta čas, kolikor vidim, glede njegovega prihoda iz NHL ne kaže prav spodbudno …