SP v Oslu: Nobene taktike ne bo, samo popoln napad!

Oslo – Kako zelo priljubljena je Petra Majdič v nordijskih krogih, je pokazala tudi včerajšnja novinarska konferenca Fischerjevih zvezdnikov na Holmenkollnu, kjer je znova navdušila številne predstavnike »sedme sile«. Vendar pa najboljša slovenska smučarska tekačica, ki ji poznavalci že vnaprej okrog vratu obešajo eno od kolajn v današnjem šprintu, v tiskovnem središču ni blestela le z znano zgovornostjo, temveč tudi s poznavanjem jezikov; ob brezhibni angleščini se je namreč izkazala tudi z nemščino. Če je trener Ivan Hudač ne bi dobesedno odvlekel od številnih tujih novinarjev, bi še zamudila na popoldanski trening.

Kako ste pripravljeni?

Ocenjujem, da bolje kot v Drammnu, kjer povrhu proga ni bila ravno po mojem okusu, saj je bila prehitra in prelahka. Za nameček takrat še nisem bila v najboljši formi, verjamem, da je zdaj že prava.

Na Holmenkollnu je proga precej zahtevnejša, kajne?

Hvala bogu! Na srečo so tudi vzponi dovolj široki, tako da je dovolj prostora za napade. Toda šprinta bi se še bolj veselila, če bi bil v klasičnem slogu, v katerem ni toliko stikov kot v prostem. Zato si ob vsem drugem, kar je pomembno za osvojitev kolajne, želim tudi, da bi bila dovolj agresivna.

Pa boste lahko skočili iz svoje kože?

Glede na moja leta in značaj bo to zagotovo težko, čeprav se zavedam, da bo agresivnost eden od ključev za uspeh. V prostem šprintu ti lahko hitro katera od tekmic stopi na palico ali smuči in te tako vrže iz tira.

Na lanskem šprintu za svetovni pokal na Holmenkollnu je Marit Bjørgen zmagala pred Kikkan Randall. Obe sta po mnenju poznavalcev v najožjem krogu favoritinj. Tudi za vas?

To, da sta že tekmovali na tukajšnjih novih progah, je za njiju velika prednost, saj dobro vesta, kje je treba napasti. A nič hudega.

V kateri vlogi vidite samo sebe?

V prvi.

Kakšno taktiko boste ubrali?

Nobene taktike ne bo! Moj edini načrt je popoln napad, ta je ob koncu proge možen, četudi si v slabšem položaju. V šprintu si ali nisi!

Ali ste kaj obremenjeni z osvojitvijo kolajne?

Ne, ker že imam odličji s svetovnega prvenstva in olimpijskih iger. Moj glavni cilj ostaja mali kristalni globus za skupno zmago v posebni razvrstitvi šprinta.

Na katere tekme še stavite na tem svetovnem prvenstvu?

Veliko pričakujem tudi od ponedeljkove 10-kilometrske preizkušnje v klasičnem koraku, zelo dobre možnosti imava po mojem s Katjo tudi v sredinih ekipnih šprintih.

Še kdaj pomislite na lanske olimpijske igre v Vancouvru?

Ko sem prišla sem, so mi prireditelji zagotovili, da so vse luknje dodobra zaščitili. No, šalo na stran. Glede na to, da se na velikih tekmovanjih smola kar lepi name, bi bil že čas, da me končno enkrat spremlja tudi sreča.

Nobena skrivnost ni, da se na Norveškem počutite kot doma. Kaj vas tako navdušuje?

Pokrajina in mesto sta res čudoviti, čeprav tega v teh dneh ne doživljam kakor običajno, ker smo nastanjeni v hotelu, ki stoji v industrijski coni Osla. Drugače pa mi je všeč tudi miselnost Norvežanov, za katere porazi proti tekmecem ne obstajajo. Zanje so poraženci zgolj tisti, ki odstopijo in na ta način priznajo poraz samemu sebi. Kakor me poznate, se sama zlepa ne vdam.

Že v Vancouvru ste napovedali, da vas bomo videli tudi na Holmenkollnu.

Če ne bi prišla kot tekmovalka, bi sem zanesljivo pripotovala kot gledalka, si postavila šotor v gozdu, taborila ob ognju in vpila: »Heia, heia!«

Po poškodbah, ki ste jih staknili pri grozljivem padcu v kotanjo pred kvalifikacijami v Whistlerju, ste se hitro vrnili v zmagovito smučino.

A sem sama pri sebi pričakovala, da bo vrnitev z ničle na vrh veliko lažja, kot je navsezadnje bila. Ne vem, ali so za to kriva leta, toda dejstvo je, da moje telo naporov ne prenaša več tako dobro, kot jih je predtem. Morda bo prihodnje leto lažje.

Mar to pomeni, da ste se že odločili in boste po tej sezoni nadaljevali športno pot?

(Smeh)