Tiskane izdaje
Popotnica za Garmisch-Partenkirchen je bila grozna. Psihično še slabša, kot je bila za povsem ponesrečene olimpijske igre v Torinu 2006, ki so bile tudi preobrat v njenem razmišljanju. Po drugem mestu v novoletnem paralelnem slalomu v Münchnu se v svetovnem pokalu niti enkrat ni uvrstila med deset najboljših, kar štirikrat pa je ostala brez uvrstitve, kar se ji v karieri še ni zgodilo. Bitko za veliki globus, kot glavni cilj sezone, je izgubila, rešitev pa je bila kolajna na SP. Navkljub vsem negativnim silnicam je vanjo verjela. »Smučati znam, žal pa sem zaradi nakopičenih težav premalo osredotočena na svoje nastope. Saj ne gre za neko posebno veliko dekoncentracijo, temveč tiste malenkosti, ki ločijo najboljše od povprečnih, mene pa od zmagovalnega odra,« je pred časom v Cortini razložila težave, prepričana, da se bo otresla vseh tegob in tekmovalnih travm ter našla zmagovito smučino. Našla jo je na pravem mestu, v slogu velikih zmagovalcev največjih tekmovanj.
Športni šampioni so posebni ljudje in egoisti, nesmrtno zaljubljeni v svoje delo, pripravljeni za zmago storiti prav vse. Živijo v svojem svetu velikih napetosti in stresov, ki jih navadni ljudje težko razumemo, čeprav nas obkroža brezkompromisna tekmovalnost, v kateri je ferplej tujek. Tina Maze sodi v razred športnic iz posebnega testa. V svoji želji po popolnosti je včasih, kot je nekajkrat poudarila, naporna tudi do sebe in vseh, ki delajo z njo, a dosledna. V tem se prav nič ne razlikuje od Lindsey Vonn in Marie Riesch. Srebrna kolajna je bila gotovo odrešitev, zlato bo pa tisto, kar jo bo v celoti zadovoljilo. O tem ni dvoma.
